Politična stranka je biznis. Slovenija je majhna državica. Stranko lahko ustanovi že malce večja družina z razvejano socialno mrežo prijateljev. 200 podpisov je potrebnih in že poimenujete novo stranko s svojim imenom in priimkom ter pridevkom »lista«,« moder« ipd. Če pridete do tu ste že uspeli. Postanete izven parlamentarna stranka in država do vas v imenu demokracije razveže mošnjiček. Pridobili ste si vstopnico in pomembnost.
1,6 milijonov volivcev imamo v RS, a na volišča jih prihaja le približno polovica. Za vstop v parlament – in s tem do odločanja v našem imenu – zadostuje 4% ali 32.000 glasov. Držite pesti, da marsikateri volivec pride na volišče brez očal ali pa sploh ne ve kaj tam počne in ne pozna ne vas, ne drugih imen z volilne liste. Če imate polno in blago zveneče ime, ki gre v ušesa in ste vsaj povprečnega videza, imate že kar precej možnosti, da pridete v parlament.
Filmi režiserja Coste Gavrasa in Pričevalci na RTV SLO 1 nam odstirajo pogled, kako se je imenovalo funkcionarje v zmagovitih povojnih revolucionarnih režimih. Mladega revolucionarja pokliče strankarski komite in ga postavi na mesto ministra za področje o katerem se mu niti ne sanja, z napotilom: »Znajdi se!« Natanko takšen način kadrovanja imajo politične stranke še danes.
Živimo v poosebljeni strankokraciji katere namen je prigrabiti čim večji kos ostanka državne pogače zase oz. za svojo stranko, ki se skorajda praviloma ponaša z vašim imenom. V državi premoremo le še malo premoženja, a ritualni obredi političnih strank ostajajo enaki.
Mesto premierja vedno pripada predsedniku zmagovite politične stranke. Predsedniki koalicijskih strank morajo biti ministri, da ne bi nagajali in metali polen pod noge. Da imajo mir pri plenjenju svojega ministrskega fevda morajo marsikaj postoriti skupaj na ravni vlade npr; iz procesa odločanja umakniti strokovnjake posameznih področjih, ki vedo, kako bi morali procesi potekati ; imenovati več komisij na ministrstvih in formirati medresorske komisije z lojalnimi političnimi kadri; med komisijami zabrisati vse meje pristojnosti in odgovornosti; najeti zunanjo svetovalno ali revizorsko podjetje, ki za plačilo vedno izdela strokovno mnenje, ki je všeč naročniku – plačniku.
Ko je to postorjeno se legalna gostija plenjenja lahko prične. No, včasih je potrebno prej še sprejeti kakšen zakon v DZ, kar ne predstavlja nobene ovire. Tako je bilo leta 2013 po bankah, tako je danes pri nabavi mask in ventilatorjev.
Če preletimo, kdo vse je bil premier v RS vidimo, da je paleta široka; od zgodovinarja in geografa do dr. in mag. ekonomije, politologa, dr. prava, igralca in obramboslovca. Še bolj zanimiv je pregled zasedbe ministrskih mest, ki jih je kar precej. Tu prednjačijo predavatelji fakultet, ki se sprehajajo med profesuro in ministrskim položajem tako, kot potniki na podzemni železnici. Ko postane vroče odstopijo in se vrnejo k svojemu mandarinskemu delu na fakulteti, ki je v domeni njihove rezervacije. Kljub včasih zelo čudnim ukrepom cena dr.-ex-ministra po vrnitvi z ministrskega položaja na fakulteto samo še zraste.
Pri imenovanju fakultetnih kadrov na ministrske položaje delajo vsi napačne ocene o sposobnostih imenovanih. Predavati študentom, poznati teorijo in risati diagrame na podlagi podatkov izvršenih dejstev je nekaj povsem drugega, kot operativno izvajanje in vodenje ministrstva, ko skoraj nobena naloga ali nastala situacija ni zapisana v učbenikih. Posledično živimo v neuspešni državi.
Imamo pravna orodja proti tistim, ki oškodujejo državo in državljane, a jih zavestno ne uporabljamo. Če pa že uporabimo pravno sredstvo, je njegova izbira garant za neuspeh. Zakaj?
Kazenski zakonik zahteva od tožnika, da povzročitelju oškodovanja dokaže naklep in prejeto korist, kar je skorajda nemogoče.
V civilno odškodninski tožbi OZ in ZGD zahtevata le dokaz o višini povzročene škode in kdo je povzročitelj, ki je dolžan škodo povrniti.
Malokdaj se v državni upravi ali javnih gospodarskih družbah odločajo za tožbo proti tistim, ki so državi ali gospodarski družbi povzročili škodo. V primeru korektne in dosledne raziskave bi tožniki našli same sebe v luči plenilca ali vlogi strokovnjaka, ki ne ve in molči. Zato sledi namerna raba neprimernega pravnega sredstva. Vložena tožba po KZ je sodno zavržena ali zastara. Volk cel in koza še malce bolj obžrta.
Problem, ki ga imamo v Sloveniji je vse bolj očitna neverodostojnost vseh političnih strank. Ko premier, kot predsednik neke stranke, sprejema škodljive odločitve, to kompromitira celotno stranko. Ko se ista zgodba brez posledic ponovi nasprotni politični opciji povprečni državljani nehamo hoditi na volišča.
Kaj bi bilo potrebno storiti, da se zaupanje državljanov obrne v pozitivno smer?
Noben predsednik politične stranke ne bi smel postati premier ali minister. To še posebno velja za majhne države, ki jih politično obvladuje strankokracija. Mesto premierja in ministrov je strokovno. Zaradi takega določila stranke ne bi več vztrajale pri tako velikem številu ministrov in ministrstev, kot jih imamo zdaj.
Stranka, ki zmaga na volitvah imenuje premierja, ta pa ekipo ministrov, ki jih sam tudi odstavlja. DZ tako pridobi na moči in suverenosti nasproti izvršni veji, ki jo predstavlja vlada. Pametna stranka imenuje strokovnega premierja iz gospodarskega sektorja, ki prispeva največ k BDP države. Takšno osebo je potrebno plačati najmanj s trikratnikom njegove plače, ki jo je imel v gospodarstvu, ter mu po prenehanju funkcije zagotoviti življenjske pogoje, zaradi katerih mu ni potrebno iskati druge službe. Isto velja za ministrski zbor, ki lahko šteje od 6-8 ministrov.
Politične stranke premierja in ministre nadzorujejo glede spoštovanja zakonodaje in uspešnosti države. V primeru, da kateri od njih oškoduje državo verjamem, da so politične stranke dovolj močne, da bodo proti taki osebi izpeljale odškodninsko oz. kazensko tožbo. Tudi v primeru nepravilnosti ministra ali premierja nobena od političnih strank ne bo izpadla, kot koruptivna ali sokriva za dejanja oškodovanja.
Če vprašate, kaj v takem sistemu počno politične stranke je odgovor: » Veliko v korist državljanov in države.« Npr. UTD je politična odločitev, izbira kakšno energetsko oskrbo bomo razvijali v Sloveniji, ali bomo vzpostaviti novo domačo bančno industrijo, letalstvo, prehrambno industrijo itd…To so politične odločitve.
Najpomembneje je, da nas državljane politične stranke prepričajo, da delujejo enotno za dobrobit Slovenije in so verodostojne, ne pa da so vazali tujega kapitala ter v svoji šibkosti in nesposobnosti ropajo domače investitorje in lastno državo, kot se to od leta 1991 dalje permanentno dogaja
Predlagani sistem deluje v Švici in je zelo uspešen. KZ jim ni potrebno uveljavljati, ker premier in ministri delajo visoko strokovno v korist vseh državljanov in države. S tem dajejo zgled vsem zaposlenim v javni upravi.
Pri nas imamo sistem, ki centralizira in združuje politično odločanje skupaj z izvršilno funkcijo v roke strankokracije t.j. posameznih liderjev strank, brez kakršnega koli nadzora državljanov- volivcev.
Zato dajem glas:
1)Za spremembo družbenega sistema. 2)Za ločitev državljanske politične volje, ki se preko političnih strank odloča v DZ od strokovnih nalog vodenja vlade, ki ima izvršilno funkcijo. 3)Za ustavno prepoved imenovanja vodilnih funkcionarjev političnih strank na izvršilno strokovno mesto v vladi t. j.; ministrskega predsednika, ministra ali sekretarja v vlade.
V prispevku so objavljena osebna stališča avtorja, Borisa Jazbeca – prejeto: 2.6.2020