Novinar, ki zagreši laž, podtika in žali, mora prav tako odstopiti kot politični funkcionar.

Državljan republike Slovenije dr. Andrej Grebenc, raziskovalec na ameriški univerzi v zvezni državi Connecticut, je predsednika republike Boruta Pahorja v odprtem pismu pozval k organizaciji javne razprave o težavah slovenskih medijev. (Opomba uredništva: Prispevek izraža stališča avtorja in vsebina ne predstavlja stališč Sinteze.)

Spoštovani gospod predsednik republike Borut Pahor, z zaskrbljenostjo državljana Republike Slovenije spremljam dogajanje na medijski sceni v Sloveniji. Čeprav trenutno živim v tujini, mi sodobna tehnologija, stik z delom moje širše družine in stik z drugimi omogoča spremljanje slovenskih medijev in dogajanja v Sloveniji.
Na vas se obračam, ker si v svojih dveh mandatih prizadevate za medsebojno spoštovanje in enotnost Slovencev in ker lahko s svojim ugledom in položajem vaše institucije prispevate k dezinfekciji zastrupljanja medijske scene s strani nekaterih novinarjev in politikov ter tako prispevate k ustvarjanju družbenega konsenza o medijih.
Očitno na medijski sceni nastaja bojazen, če ne celo strah, pred morebitnimi spremembami, povezanimi z novo vlado in njenim predsednikom. Zaskrbljeno spremljam medijske toksične izbruhe, ki se sprevračajo v očitna sovraštva. V javnosti nastajajo nezdravi odnosi tudi zaradi načina poročanja medijev, kar spodbuja povečano politično polarizacijo in ne sprejemanje legalnih in legitimnih političnih sprememb s strani dela slovenske družbe, zlasti nekaterih ekstremistov.
S prispevki slednjih se ustvarja lažni občutek, da njihovo mnenje podpira večina slovenskih državljanov. Kot razumem, so nekatere poteze nove vlade razjarile del javnosti. K temu je precej pripomoglo nepopolno in včasih pristransko poročanje nekaterih medijev. Tako na primer nekateri mediji niso takoj poročali, da je minister za zunanje zadeve poslal poročilo o stanju v Sloveniji na prošnjo evropskega komisarja.
Namesto da bi minister sporočil, katere ukrepe bo Slovenija sprejela za izboljšanje, je v spremnem pismu napisal kratko zgodovino družbenega stanja zadnjih let. Kot ste gospod predsednik tudi sami ocenili, ministrov dopis ni bil ustrezen, čeprav ni bil neresničen. Na drugi strani pa slovenski novinar piše neresnico tujim medijem o tem, da sedanja vlada grozi novinarjem. In nekritičen marginalni tuj medij mu zato da celo nagrado!
Domača nestrinjanja moramo Slovenci reševati doma. Zato se z objavo neresnice slovenskega novinarja v angleškem in nemškem tisku noben pokončen Slovenec ne more strinjati, prav tako kot ne s tožarjenjem največje slovenske politične stranke, ki je pred nekaj leti naredila podoben korak. Posamezni novinarji, nekatera njihova poklicna združenja in skupine novinarjev neupravičeno bijejo plat zvona. Komu od novinarjev je nova slovenska vlada ali njen predsednik prepovedala ali cenzurirala prispevek? Noben tak primer mi ni znan.
Kritizirati novinarje ali medijske hiše ni nobena grožnja. Ostaja občutek, da se nekateri novinarji in mediji v 30 letih samostojne Slovenije niso naučili pluralnosti mišljenja in sprejemanja različnosti. V prejšnjem socialističnem novinarstvu so bili navajeni, da se do njih ni dovoljeno kritično opredeljevati. Tako stanje je skrb vzbujajoče, ker kritike ne prenesejo nekateri novinarji mlade generacije, rojeni v demokratični Sloveniji. Vprašati se moramo globlje: kdo na fakultetah formira mlade novinarje, da so nekateri med njimi polni sovraštva do drugače mislečih? Kje so mladi slovenski Čolniki, Gustinčiči …
Da ne bo pomote: vloga medijev je, da poročajo resnico, celovito resnico in nič drugega kot resnico. Vsem, ki jih mediji kakorkoli omenjajo, morajo ti isti mediji dati pravico, da v enakem formatu pojasnijo svoj pogled. Mediji, novinarji, politiki in drugi, ki javno nastopajo, se morajo znati tudi opravičiti za neresnice, polresnice in neprimerno izražanje. Neupoštevanje tega pravila je deloma sicer sankcionirano, se pa večinoma ne izvaja ali izvaja pristransko. Dostojna kritika, odpiranje aktualnih družbenih tem in njihovo problematiziranje so potrebni.
Zato je trenutno potreben diskurz in celovita obravnava nabave zaščitne opreme v boju proti koronavirusu. Mediji in novinarji pa niso nedotakljivi bogovi. Prav tako kot politiki, javni delavci in drugi državljani so in morajo tudi medijske hiše in novinarji biti podvrženi kritiki javnosti in biti zanjo dovzetni. Gospod predsednik, prosim vas, da se zavzamete za to, da bodo družbene zahteve do novinarjev enake kot za politike. Novinar, ki zagreši laž, podtika in žali, mora prav tako odstopiti kot politični funkcionar, naj počne kaj drugega.
Posebno pozornost je posvetiti javnim medijem. Nacionalna televizijska hiša mora nujno biti nevtralna. Zato mora njena uprava poskrbeti, da napisi vrste “smrt Janši” in “smrt janšizmu” izginejo iz njenih prostorov ter dogodkov, ki jih organizira hiša ali njeni posamezniki. To mora sicer veljati za vse medije in kakršnokoli javno komunikacijo. Podobno je tudi nedopustno novinarje etiketirati z neprimernimi izrazi, kot na primer “presstitutke”, pa čeprav se predsednik največje slovenske politične stranke z novinarji ne strinja.
Nacionalna televizijska hiša ima sicer nekatere nastavke, ki bi lahko vodili do njene politične uravnoteženosti. Treba je priznati, da obstajajo oddaje v ozadje potisnjene politične provenience, je pa na žalost, njihovo število precej omejeno. Javne medijske hiše bi morale ščititi tudi to skupino, prav tako kot ščitijo druge! Podobno velja za intervjuje in dogodke. Potrebni so ukrepi za politično uravnoteženost, treba pa je paziti, da se tehtnica ne prevesi na drugo politično stran. Konstruktivna, dostojna in resnicoljubna kritična medijska obravnava vsakokratne pozicije in opozicije je potrebna in koristna in se mora lotevati vseh družbeno pomembnih tem.
Odkrivanje nepravilnosti, zlorab, socialnih nepravičnosti in krivic je gotovo naloga javnih in zasebnih medijev. Do zdaj se nekaterih družbeno pomembnih tem nacionalna TV-hiša ni hotela niti lotiti, ker to ni ustrezalo prevladujoči politični opciji. Za zagotovitev celovitosti medijskega pokritja je treba zagotoviti vsaj dvojna neodvisna in enako financirana uredništva, sprejmejo pa naj se še drugi daljnosežnejši ukrepi uravnoteženja. Še beseda o etiki medijske komunikacije.
Žaljenje in grožnje so nedopustne in ne sodijo v javni medijski prostor. Če pa že pride do njih, morajo biti družbeno zavrnjene, kadar gre za kazniva dejanja, pa je potreben tudi pravni epilog. Problem pristranskosti dela tožilstev in drugih delov sodstva pa sodi že v drugo zgodbo.
Spoštovani gospod predsednik, glede na vaš osebni ugled in ugled vaše institucije vas pozivam, da organizirate javno razpravo o problemih medijev z jasnimi sklepi. Povabite direktorje javnih in zasebnih medijskih hiš in predsednike novinarskih organizacij na strokoven posvet za zaprtimi vrati.
Skrbno prisluhnite medijski manjšini, da se ji zagotovijo enake možnosti kot mainstream medijem. Obenem vas prosim, da drugače kot pri javni razpravi Slovenija 2030 – Evropska razsežnost slovenske prihodnosti zagotovite, da bodo sklepi javno objavljeni in se bodo uresničili, kolikor je to v vaši moči.
Vljudno prosim za vaš vsebinski odgovor.