Čeprav so znani glavni nujni ukrepi za izhod iz gospodarske krize, počasi samo še tonemo. Zakaj ?
Ustvarjanje novih delovnih mest
Raymond Torres našteva prve tri nujne ukrepe:
– V razvitih gospodarstvih sprostiti posojila za mala podjetja, ki so glavno gonilo za ustvarjanje delovnih mest. – Velike korporacije lahko same dostopajo do finančnega kapitala. Dokapitalizacija bank, da, vendar strogo namensko le za sprostitev finančnega krča malih podjetij;
– Poskrbeti, da zmanjševanje zadolženosti držav ne bo povzročilo še večjega zmanjšanja zaposlenosti. – Nasprotno, zadolžene države morajo okrepiti programe aktivnega zaposlovanja. Iskati pa morajo nove vire fiskalnih dohodkov. Bogati proporcionalno prispevajo zelo malo davkov;
– Spodbujanje rasti plač za povečevanje povpraševanja. – Spremeniti trend večanja neenakosti med plačami srednjega in nižjega razreda ter plačami višjega razreda. Dohodki najbogatejših so se kljub krizi realno celo povečali.
Žal kriza ni le gospodarska, pač pa tudi družbena in zlasti politična
Nov fiskalni pakt, ki so ga (9.12.2011) sprejeli evropski voditelji v resnici pomeni varčevanje za državljane in podeljevanje odpustkov bankam in drugim finančnim hazarderjem, pravi Darja Kocbek v Razgledih. Ta pakt v bistvu pomeni le varčevanje in naj bi zagotovil, da države in državljani ne bodo več mogli živeti prek svojih zmožnosti. A pomembno je to, da so voditelji spet odločili, da bodo le davkoplačevalcu nadeli okove, bankirjem pa še naprej dopuščali hazardiranje. Bankirjem bo še naprej dovoljeno, da lahko za vsako ceno kujejo dobičke in jih zadržijo zase, če pa se jim zalomi, lahko izgube prek reševalnih skladov EFSF, ESM in mednarodnega denarnega sklada (IMF) preložijo na davkoplačevalce. Namreč prav to dejansko pomenijo sklepi voditeljev na tokratnem vrhu.
To ni nič presenetljivega, če vemo, da sklepi temeljijo na analizah in izračunih, ki jih na raznih srečanjih servirajo prav bankirji in njihovi lobisti. Interesi davkoplačevalcev pa bankirjev niti slučajno ne zanimajo, pa tudi dolgoročna vzdržnost sistema ne. Oni hočejo samo vedno več in to zdaj.
Najti rešitve, ki odražajo ustrezno ravnotežje med interesi državljanov, gospodarstva in bank; rešitve, ki zagotavljajo dolgoročno stabilnost javnih financ, gospodarstva in blaginjo ljudi, je naloga izvedencev in analitikov, ki so v službi v evropskih institucijah in seveda tudi v službah vlad držav članic. S tem, ko se vodstvo EU zanaša zgolj na analize in podatke, ki jim jih na mizo servirajo bankirji, zgolj dokazuje, da je vodstvo EU dejansko le »govoreča glava« ozkega kroga bogatašev. Dolžnost evropskih funkcionarjev in voditeljev je uporabljati izračune in analize izvedencev in analitikov, ki jih imajo za to zaposlene.
Ali pa je prepuščeno posameznim članicam, da njihovo pronicljivo politično vodstvo skupaj z izvedenci in analitiki vladnih služb izbere svojo pot in hitro ukrepa !?
Če bo novi fiskalni pakt EU preprečil državam in državljanom, da živijo preko svojih možnosti, je to dobro. Zdrava pamet pove, da ne moreš potrošiti več, kot imaš oziroma zaslužiš. Gotovo pa je res, da bodo države s tem novim sistemom glavno breme premagovanja dolžniške krize prevalile na pleča davkoplačevalcev, če bodo iz javnih sredstev financirale sanacijo zgrešenih finančnih naložb bank. To pa ni dobro. Saniranje zgrešenih (špekulativnih) finančnih poslov z javnimi sredstvi je po mojem mnenju jalov posel z vidika narodnega gospodarstva. Sprašujem se celo, če je smiselno, da država dokapitalizira banke z namenom, da tem omogoči kreditiranje naložb v gospodarstvo. Zakaj je potrebno tako »posredništvo«, ki bankam omogoča dobiček, brez da bi te vložile lasten kapital. Zakaj ne bi država, če že hoče, ali mora, pomagati gospodarstvu, vložila denar davkoplačevalcev naravnost v podjetja, ki dobro poslujejo. Ampak ta vložek ne sme biti subvencija, pač pa bodisi solastniški vložek (dokapitalizacija) ali pa posojilo. In ker ni smiselno, pa tudi dobro ne, da se s temi posli ukvarja državna administracija, bi bilo treba ustanoviti nacionalni investicijski sklad s profesionalnim vodstvom in od centrov politične moči neodvisno upravno strukturo. Samo za tak namen se mi zdi smiselno da se država zadolži in samo tak pristop po mojem mnenju lahko omogoči izhod iz krize. Sanacija zgrešenih finančnih poslov ne bo prinesla nobenih novih delovnih mest in nobene nove vrednosti. Če je treba, in najbrž je res treba, da davkoplačevalci zategnemo pas, potem sem ga pripravljen zategniti samo za tak namen, da se nezaposlenim in zlasti mladim omogoči zaposlitev. In zategnejo ga naj sorazmerno enako ali bolj tudi tisti, ki se znajo spretno izogibati plačevanju davkov. Tisti, ki ima od »države« več koristi, naj tudi sorazmerno več prispeva za njeno delovanje. Potem bodo rešljivi tudi številni drugi problemi.
Da, kriza ni le gospodarska. Je predvsem družbena. Za ozko ekonomsko in politično elito so drugi ljudje samo sredstvo za vse večje bogatenje. In to vodi v kaos.
Finančni teroristi
Boris Čibej piše: Prav groteskno je, kako so vsi, če odštejemo pripadnike odmirajočega gibanja 99 odstotkov, pozabili, kdo je to krizo pravzaprav zakuhal. Tisti preostali odstotek, ki ima v rokah večino medijev (in politikov), je uspel prepričati globalno občestvo, da so pravzaprav krivi reveži, ki so hoteli preveč, politiki pa da so izpolnjevali njihove želje… Ne le da zdaj nihče več ne govori o finančnih špekulacijah, o kravjih kupčijah, v katerih so vplivni trgovci s finančno meglo posojali denar evropskim bankam… Še več, zdaj celo po Evropi analitiki hitijo razlagati, da evropska kriza pravzaprav ni povezana s tem, kar je v zadnjih letih zakuhal Wall Street. In da bi bilo ponižanje popolno, zdaj tisti, ki so bili glavni krivci za svinjarijo, v kateri so se znašli tudi evropski delavci, narekujejo politikom, kako naj zdaj to svinjarijo očistijo. Mar ni že napočil čas, da bi takšne zelo opazne marionetne (nevidne?) roke na prizorišču menda svobodnega trga razglasili za to, kar v resnici so: mednarodne teroristične organizacije?
Robert Skidelsky: Napačno zdravilo za zdravljenje krize
Doktrina Merklove, da je kriza posledica zapravljivosti vlad in zato zahteva le strogo varčevanje, je popolnoma napačna. Gospodarskega zloma ni povzročila zapravljivost vlad, temveč banke, ki so odobravale preveč kreditov. Povečevanje vladnega dolga je odziv na gospodarsko nazadovanje, ne njegov vzrok. V institucionalni ustroj EU bi morala biti trdno vpeta regulacija financ, ne pa trajna varčevalna politika. O tem pa ni ne duha ne sluha.
Predlagana »fiskalna unija« ne bo pripomogla k okrevanju evropskega gospodarstva. Ko se gospodarstvo krči, se dolg države avtomatsko povečuje, ker se njeni prihodki zmanjšujejo, njeni izdatki pa povečujejo. Če država zmanjšuje izdatke, se njen dolg še bolj povečuje, ker njeni rezi povzročijo, da se gospodarska dejavnost še bolj krči. Tako postane še bolj, ne manj verjetno, da država ne bo mogla vračati svojih dolgov. Oznanjati rešitev z varčevanjem, ko gospodarstvo slabi in banke propadajo, pomeni ponovitev klasične napake iz let 1930–1932.
Evrsko območje potrebuje več kot le finančno injekcijo – Obrobje mora znova postati konkurenčno. Merklova bo z vztrajanjem pri tem, da njene glavne partnerice znižajo porabo, Nemčijo odrezala od glavnih virov svoje rasti.
Bo torej skupna valuta preživela? Strategiji, ki bi jo lahko rešili (tiskanje denarja in javne naložbe), še nista na dnevnem redu – !?! S tiskanjem denarja v velikem obsegu in odkupovanjem grških, španskih in portugalskih obveznic bi morala ECB znižati njihovo donosnost in jo približati nemški stopnji. Tako bi po več kanalih lahko spodbudili dejansko rast – z znižanjem posojilnih obrestnih mer, z zvišanjem nominalne vrednosti javnega in zasebnega premoženja in z zniževanjem vrednosti evra v primerjavi z dolarjem in drugimi valutami.
Ne bo pa to dovolj. Tiskanje denarja (inflacijo) bi morali uvajati skupaj z investicijskim programom za posodobitev škripajoče infrastrukture v vzhodni in južni Evropi. Državni izdatki za naložbe bi se v nasprotju s tekočimi izdatki lahko financirali s pristojbinami za uporabo (npr. cestnine). A tudi, če ne bi bilo tako, bi dobro izbrane javne naložbe zagotovile velike dobičke – nove prometne možnosti bi znižale transportne stroške, nove bolnišnice pa izboljšale zdravje delovne sile…
Ustanova za izvedbo takšnega programa je že na voljo – Evropska investicijska banka (EIB). Treba bi jo bilo dovolj dokapitalizirati, da bi lahko nadomestila krčenje gospodarstva, ki ga povzročajo programi zmanjševanja primanjkljajev.
Tiskanje denarja bi skupaj z javnimi naložbami spodbudilo rast, ki jo evroobmočje nujno potrebuje, da bi postopno lahko začelo zmanjševati nakopičeno dolžniško breme.
Matjaž Gams: Je ekonomija znanost?
Predstavljajte si, da bi en fizik trdil, da je F = m × a, in drugi, da je nekaj drugega. Izvedli bi eksperimente in pokazalo bi se, kdo se moti. Ko bi se neki fizik enkrat ali dvakrat zmotil, bi ga znanstvena sfera izločila. Zakaj novinarji ne naredijo analiz, kolikokrat se je kateri ekonomist zmotil? V primeru slovenske ekonomije pa se avtorji napačnih napovedi preprosto izgovorijo na kaj drugega, recimo, da še nismo prodali vsega premoženja in da se bo šele potem pokazalo, da je to dobra poteza. In če bi prodali vse, potem bi bile krive previsoke plače… Kdaj bomo verjeli le tistim, ki so se v preteklosti izkazali s pravilnimi napovedmi?
Debata o prodaji Mercatorja je koristna zato, ker velik del slovenskega prebivalstva počasi razume, da ekonomski neoliberalni mesije ne tako redko zagovarjajo rešitve v škodo Slovenije. Namreč, odgovor o smotrnost prodaje Mercatorja je zelo preprost. Če bi bil kupec korekten in verodostojen, na primer evropska ali ameriška banka, ki bi obdržala blagovno znamko itd., potem v prodaji ne bi bilo nič spornega. Če je kupec sumljiv in ima sporne motive, se prodaja ne splača. Že po kmečki logiki lahko ugotovimo, da tako slepim zagovornikom prodaje kot tistim, ki bi a priori zavrnili pritok novega kapitala, ni verjeti.
Kriza je najbolj zastrašujoča beseda kapitalizma. Krize so posledice slabosti kapitalističnega sistema, ki zahteva stalno vzpodbujanje potrošnje s strani finančnega kapitala in zagotavlja ravnovesje med porabo in ponudbo s strani tržnih mehanizmov. Pa res deluje?
Ne! Zaustavitev potrošnje povzroči posledično zmanjšanje proizvodnje in zaposlenosti in na koncu lahko tudi vsesplošno družbeno krizo. Sedanjo gospodarsko finančno krizo je sprožilo predvsem nekontrolirano plasiranje finančnega kapitala s strani nekaterih ameriških bank. Le te so v skladu z načeli tržnega gospodarstva in težnji po stalni rasti dobičkov nekontrolirano posojale denar nepremičninskemu trgu, saj gospodarstvo zaradi zasičenosti na strani ponudbe ni bilo več sposobno servisirati pričakovano visokih donosov ponudnikov finančnega kapitala. Finančni kapital se je moral zato globalizirati in zatekati k novim finančnim produktom, ki so vse bolj temeljili tudi na virtualnih osnovah. Zlom sistema je bil neizbežen.
Kje so rešitve? Kot že mnogokrat do sedaj se je pokazalo, da sicer objektivni tržni mehanizmi niso sposobni vzpostaviti dolgoročno stabilnih in pravičnih odnosov v gospodarstvu (ponudba/povpraševanje) in družbi (javne finance/zaposlenost/ blaginja ljudi). Sedanji gasilski ukrepi vlad na področju varčevanja in bančno finančnega sektorja so sicer nujni, vendar dolgoročno nezadostni. Rešitve so le v spremembi sedanjega družbenoekonomskega sistema, ki bodo morale zagotoviti enakopravno in družbeno pravično obravnavanje osnovnih konstitutivnih elementov – delo in kapital v gospodarskem razvoju. To pa ni možno doseči brez potrebne regulacije tržnega sistema s strani nacionalnih držav oziroma skupnih regulatornih organov v večnacionalnih skupnostih. Brez teh radikalnih sprememb pa bo nadaljnji razvoj družbenih odnosov, ki ga bodo pospeševali še procesi hitre rasti svetovnega prebivalstva in problemi ekologije, dolgoročno eskaliral v razruševajočo družbeno politično krizo.
Jože P. Damijan: Ker med nami ekonomisti ni strinjanja niti o razlogih za tako velik upad gospodarstva, tudi ni bilo mogoče doseči konsenza v zvezi z diagnozo stanja, kaj šele političnega konsenza o primerni gospodarski politiki.
Mohamed A. El-Erian: In tako se je svet nenadoma obrnil na glavo: nekdaj »bogate« države so se znašle v primežu velikanskih primanjkljajev, mnogo izmed njih pa se jih je čez noč iz upnic spremenilo v dolžnice; nekdaj »revne« države so se nenadoma kopale v trgovinskih presežkih, s katerimi so začele kupovati velikanske zaloge tujih dobrin in nepremičnin, priljubljeno »blago« so postale tudi terjatve do zahodnjaških držav. Toda nobena izmed držav se ni zavedala, da bodo tako različni procesi naposled pripeljali do velikih svetovnih nesorazmerij, ki bodo slednjič sprožila tako hudo krizo, da bo njena intenzivnost temeljito pretresla mednarodni ekonomski red prav do temeljev.
B.M. Zupančič zelo jasno opiše temeljni problem današnje družbe, ko pravi, da si danes nihče več ne upa postaviti pod vprašaj zasebno lastnino na proizvodnih sredstvih. Pravi tudi, da je zasebna lastnina bistvena značilnost kapitalizma. Mislim pa, da ni specifična značilnost kapitalizma, saj je zasebno lastnina na proizvodnih sredstvih bila značilnost tudi sužnjeposestniške in fevdalne družbene ureditve. In mislim, da tudi ni najbolj problematična značilnost kapitalizma. Ključni problem neoliberalnega kapitalizma vidim v tem, da je zasebna lastnina na proizvodnih sredstvih, vključno s finančnim kapitalom, skoncentrirana v rokah razmeroma majhnega števila ljudi, s tem pa tudi politična moč. Rešitev tega problema s podržavljanjem proizvodnih sredstev se ni izkazala za uspešno. Druga možnost pa je morda čim večja razpršitev lastništva. Vsakdo je dolžan delati, da si zagotovi sredstva za življenje in vsakdo naj ima zato tudi možnost in dolžnost razpolagati in upravljati s sredstvi za proizvodnjo. Tako najlaže in najbolj zanesljivo lahko uresničuje svojo pravico do dela. Ključni problem današnje družbe torej ni ukinitev zasebne lastnine, pač pa kako zagotoviti, da bo (načeloma) vsakdo razpolagal z dovolj proizvodnimi sredstvi, da si zagotovi delo in s tem eksistenco. Mislim, da je treba v to smer iskati rešitev za zmanjševanje družbenih neskladij, čeprav se zavedam, da rešitve ne bo mogoče hitro in lahko najti.
Matjaž Gams se sprašuje, ali je ekonomija znanost in nadaljuje: Ko bi se neki fizik enkrat ali dvakrat zmotil, bi ga znanstvena sfera izločila in zakaj novinarji ne naredijo analiz, kolikokrat se je zmotil kateri ekonomist?
Poglejmo najnovejše predloge predsednika Fiskalnega sveta RS, Marjana Senjurja (6.1.2012):
– znižanje prispevne stopnje za delodajalce za eno odstotno točko,
– uvedbo socialne kapice za dohodke nad 50.000 evrov bruto,
– povečanje investicijske olajšave na 40 odstotkov,
– zvišanje stopnje DDV za tri odstotne točke,
– progresivni davek na nepremičnine,
– uvedba nove dohodninske stopnje nad 50.000 evri.
Naredili bomo primerjavo z ukrepi vlade, ko bo začela delo in nato spremljali dogajanje. Me prav zanima, katera strokovna sfera bo koga izločila (!) Če pa je vodenje gospodarske politike za gospode ekonomiste, vladne stratege in ministre le zaslužkarski peskovnik, se naj jih pa bog usmili.
Fiskalni svet je v letnem poročilu podal porazno oceno javnofinančne politike Slovenije: Slovenija na recesijo ni bila pripravljena in se nanjo tudi ni dobro odzvala. Zato Fiskalni svet podpira posebno banko za prestrukturiranje, višje davke in usklajene pokojnine, vse dokler primanjkljaj ne bo pod tremi odstotki BDP.
Vlada v času globoke recesije ni izvajala dejavne naložbene politike in že tri leta ni videti, da se je sposobna prilagoditi novim razmeram tako, da bi ohranila družbeni mir in socialno ravnotežje ter se hkrati usposobila za hitrejši družbeni in gospodarski napredek. Kljub vsemu pa je država s 2,1 milijarde evrov primanjkljaja preprečila razpad javnih financ. Ker pa so padle pokojninska in zdravstvena reforma, se je zmanjšalo zaupanje v naše javne finance, kar je nižalo bonitetne ocene in hkrati višalo stroške financiranja.
Fiskalni svet pa podpira tudi javnofinančno spodbujanje gospodarske rasti: znižanje davkov in povečanje davčnih spodbud, uvedbo začasnih visokih naložbenih olajšav ob sedanji davčni stopnji na dobiček. Pri dohodnini bi bilo smiselno uvesti dohodninsko lestvico z več razredi. Valorizacija pokojnin s formulo usklajevanja glede na gibanje cen in plač je nujna.
Ker so podjetja med krizo zelo ogrožena, dobrih sistemskih rešitev pa tudi v EU ni, fiskalni svet priporoča, naj Slovenija ustanovi posebno banko za prestrukturiranje in razvoj, ki bi financirala gospodarstvo v težavah. Seveda pa je za to potrebna državna strategija gospodarskega razvoja. Pomembna je stabilizacija bančnega in finančnega sistema. Glede NLB napovedujejo, da dokapitalizacije do junija 2012 najverjetneje ne bo, ker ne bo mogoče najti tujih investitorjev. Možne so tri rešitve : ali država zaprosi skupaj z drugimi državami EU za podaljšanje roka za dokapitalizacijo, ali izvede dokapitalizacijo v dogovoru z mednarodnimi finančnimi institucijami, ali pa jo država, če prvi dve možnosti propadeta, začasno dokapitalizira sama.