Prof. Bučar: “Ko sem analiziral stanje v družbi, sem ugotovil, da je pri nas sistem, ki nikakor ne more uspeti. Povezujemo dve stvari, ki se medsebojno izključujeta. Z našo ustavno ureditvijo smo formalno vpeljali neko parlamentarno demokracijo, a je struktura družbe ostala taka, kot je bila prej potrebna avtoritarnemu sistemu, da se je lahko vzdrževal. Spremenili smo formalni zunanji skelet, družbo pa pustili takšno, kot je bila. Ni strukturirana, avtoritarni sistem potrebuje družbo, ki je formalno enaka, toda enaka vseh v brezmočnosti. Šli smo skozi tranzicijo in ne vem kakšne reforme, vendar se nobena vlada doslej ni lotila bistva problema. Tranzicija pomeni prehod, toda v kaj? Izpeljali smo tranzicijo, vendar smo še daleč pred vprašanjem, kam moramo priti. Ni naključje, da je pri nas politična moč ostala enako koncentrirana v rokah politične elite, kot je bila v prejšnjem avtoritarnem sistemu. V svojem bistvu je naša družba ostala avtoritarna, na to avtoritarno strukturo smo nagrmadili celo vrsto demokratičnih institucij. To dvoje se med seboj izključuje, zato pri nas stvari ne gredo in ne bodo šle. To je nemogoče, dokler ne bomo prišli do pojma demokracija, ki ni družba brez kakršnekoli notranje diferenciacije, in dokler ne bomo priznali, da družba lahko obstaja samo, če je neenaka.” In dalje pravi, da živimo v sistemu, obsojenem na neuspeh. Razlog se skriva v dejstvu, da smo povezali nezdružljivo: avtoritarno strukturo s parlamentarno demokracijo. Zato ni naključje, da v slovenski politiki moč ostaja koncentrirana, kot je bila v nekdanjem sistemu.

Po drugi strani pa, nadaljuje Bučar je neenakost v sedanjem svetovnem kapitalizmu pripeljala do tolikšnih razsežnosti, da njena žrtev niso le deprivilegirani posamezniki, ampak celo številne države, znotraj posameznih družb pa celotni družbeni sloji.

Prof. France Bučar, objavljeno pri Mladini v novembru, 2011