“Vse so pokradli”, “Sindikati nismo krivi”, “Če bi bili vsi pošteni”, “Nesposobna vlada je kriva”,… Kaj pa naše vrednote? Zgodila se nam je majčkena napakica; vrednoto »SREČA« smo zamenjali z vrednoto »UŽITEK«…. Vsi, ki se nad nesrečo hudujemo smo pod kožo prav tako krvavi in še kako sokrivi. In svoj dolg bomo morali tudi odplačati. Najhuje pa je, da se tega sploh ne zavedamo! Nismo ne kradli (razen kakšnega dodatnega dne bolniške ali kakšne bonus urice med delovnim časom ali pa da smo službeno pot podaljšali za tistih 15 minut…), ne obogateli (razen kakega majhnega simbola svojega standarda npr. nove obleke ali novega avta ali pa smo vrgli v smeti četrtino hlebca, ker ni bil več čisto svež), ne vladali (razen da imamo vsaka 4 leta pravico in odgovornost voliti, pa na volišče sploh nismo šli ali pa v navalu jeze na hitro obkrožili kar prvega demagoga) in nismo kršili zakona (razen kakšne male »sosedske pomoči«, s pomočjo katere so zrasle vrtne lope, ograje in strehe hiš, pa serviser nam je popravil avto brez računa, prehitra vožnja pa itak ne šteje). Ampak, če si vse te male priboljške privošči dva milijona ljudi, se nabere mnogo več, kot pa je s »krvavimi prsti« napraskala plenilska elita. Konec koncev pa elite izhajajo iz družbe in uveljavljene družbene vrednote to dopuščajo ali pa ne dopuščajo.
In kaj pri naših vrednotah ni prav? Majčkena napakica, ki jo je uvedel potrošniški sistem: Vrednoto »SREČA« je zamenjala vrednota »UŽITEK«(!) Kdo se je sploh vprašal, v čem je razlika? Pa poskusimo. SREČA ali UŽITEK: medčloveški odnosi, družina, zdravje, delovno okolje, osebna izpolnjenost… Kje so razlike? Poskusimo s konkretnimi primeri: medčloveški odnosi; SREČA (iskrenost, nesebična pomoč, prijeten klepet, obisk družine otrokovega sošolca…) in UŽITEK (kako sem ga, dobil sem mimo vrste, študentska pijanka, socializiranje v baru ob dragih koktajlih…), družina; SREČA (ustvarjanje prihodnosti, urejanje vrta, sprehod v naravi skupaj z zakonskim partnerjem, zgodbe otrok o tem, kaj so danes zanimivega izkusili, aktivno sodelovanje in doprinos otrok pri malih opravilih doma, glasbena izobrazba otrok…) in UŽITEK (masaža na mestnem kopališču, urejanje telesa s pomočjo silikonskih vložkov in plastičnih nohtov, sprehod v BTC-ju s partnerjem, ki ima debelo denarnico, obdaritev otrok z novimi 3D računalniškimi igricami, babica pa doda še 50 EUR za tisto, kar si sam želi, otroke zaupamo risankam in računalniškim igricam, da se bodo naučili kako se znajti v življenju…). Še bi lahko naštevali, pa omenimo le še osebno izpopolnjenost, lahkotno pridobljeno materialno korist in pet minut slave. Niso vsega krivi le tisti plenilski elitisti. Nujno moramo pogledati tudi svojo vlogo pri tem. Dva milijona nas daje zgled in pričakovanja.
Ujeti smo v brezčasni krog potrošništva, ki v svojem izvoru temelji predvsem na uživanju materialnih dobrin. Pomanjkanje SREČE (DUHOVNA VREDNOTA) nadomešča iskanje UŽITKA (MATERIALNA VREDNOTA). Materialne dobrine pa so hitro pokvarljive in še preden zaužijemo prvo, že nas neustavljivo mamita dve novi… UŽITEK torej nima končnega cilja. Tudi veliko UŽITKOV ne prinese vsaj malo SREČE. Ker torej potrebe po še več UŽITKIH potencialno naraščajo, je potrošniški sistem pripeljal do stopnje, kjer je celotna družba (par milijonska slovenska ali par sto milijonska evropska) po malem pričela zapravljati več, kot pa je ustvarila. TUDI TU JE TREBA ISKATI IZVOR KRIZE! In kako se je na to odzvala slovenska, evropska ali ameriška politična in ekonomska elita? Z vso silo išče način za podaljšanje utopije in zavestno še bolj zadolžuje celotno družbo. Res je, da je pred leti o tem vedela le elita. Zdaj pa o tem vemo vsi.
Grčiji bomo dali še dodatne kredite, Italija in Slovenija se bosta še dodatno zadolžili. Pa tudi Francija, Nemčija, ZDA … In to z nesprejemljivim, sarkastičnim opravičilom: denar mora krožiti! Krizo naj bi rešili s še večjo potrošnjo. Seveda, to je intelektualni domet potrošniškega sistema. Torej smo se sprijaznili s tem, da bo počilo. In to zares močno! Vemo tudi, kasneje kot bo počilo, bolj bo bolelo! Edini odgovor, ki ga premorejo elite je: Čim bolj podaljšajmo obstoječe stanje in maksimalno uživajmo, dokler pač lahko. Vendar danes prave odgovore poznamo vsi, ne moremo se več izgovarjati na nevednost. Odgovornost ni več samo na strani neodgovornih elit! Odločitev je na nas vseh. In ker poznamo omejitve in posledice nebrzdane potrošniške filozofije, nosimo polno ODGOVORNOST do prihodnjih rodov. Le s ponovnim razmislekom o vrednotah, za začetek o SREČI in UŽITKU bomo omogočili trajnostni razvoj.
PS1: Ciniki pravijo: »Boljšega sistema še nismo izumili.« Ustvarjalni ljudje pa vedo, da rešitev sledi šele pravilni identifikaciji problema. Če poznamo resnični problem, nanj lahko z ustreznimi popravki tudi odgovorimo.
PS2: Že stara modrost Svetega pisma nas uči: »Vidite trsko v prijateljevem očesu, ne vidite pa bruna v lastnem. Ko si izvlečete bruno iz lastnega očesa, takrat šele boste videli dovolj, da boste lahko odstranili trsko iz prijateljevega očesa«.
Marko
Se strinjam, morda sta sreča in užitek bolj sorodna pojma kot se v prispevku kaže. Moj pogled na sedanjost je podoben avtorjevemu, res smo se zažrli in moramo narediti nekaj na vrednotah, da bo tudi gospodarstvo bolj stabilno.
Strmeti moramo za idejami mednarodnih integracij in v čim širšem okolju ustvarjati pravičnejši, delavcu prijazen in socialno dojemljiv svet. Vsaka druga pot bo zgrešena. Meje svojih držav moramo odpirati in hkrati spoštovati svojo in sosednjo identiteto. Pred očmi moramo imeti skupen svet. Skupaj moramo ustvariti pogoje, ki nas bodo v boju za pravičnim in odprtim svetom združevali in nas puščali kot narod same le v skrbi za varstvom tistega, kar nas od drugih zares razlikuje. To je ljudska dediščina, arhitekturne posebnosti, tradicionalno kmetijstvo pa tradicionalni živilski proizvodi, navade, šege in običaji, jezik in še nekaj takšnih stvari iz kulturne dediščine nas sme med narodi razlikovati. Vse ostalo mora segati čez. Daleč v svet. Svet, ki bo navadnemu človeku pravičen in ki bo še zmeraj nagrajeval, vendar bolj pravično in le tistega, ki bo od drugih tudi dejansko bolj delaven, skrben in bolj ustvarjalen. Svet, ki bo skrbel za biološko raznovrstnost, okolje in sleherno naravno dediščino in svet, ki bo odvračal napihnjene in domišljave ljudi. Pa še kaj bi se dalo napisati … skratka pametni bit.
Načeloma se strinjam, da pod vplivom potrošniške propagande, ki jo financirajo trgovci, vse več ljudi SREČO zamenjuje ali kar nadomešča z UŽITKOM. Pri tem gre za osebno izbiro ali celo razumevanje vrednot. Na razumevanje vrednot in izbiro med njimi se sicer da vplivati z sveščanjem (oziroma propagando – reklamo) in vzgojo, a končno izbiro o tem, kaj bo komu vrednota ozira kateri vrednoti bo dal prednost, je treba v demokratični družbi vedno prepustiti osebni odločitvi. To vsekakor velja za vrednote na osebni ravni. Pri uravnavanju medsebojnih odnosov v družbi pa je potrebno, da vsi upoštevamo dogovorjen sistem družbenih vrednot, ki zagotavlja uveljavitev socialne pravičnosti v celotni družbi. Tak sistem vrednot še ni kodificiran in tako ni pravne osnove za sankcioniranje njihovega kršenja. Zato bo treba kodificirati družbene vrednote in zagotoviti nadzor nad njihovim upoštevanjem.
Kar zadevo oceno cinikov, da “boljšega sistema še nismo izumili”, ne drži povsem. V zgodovini je bilo izoblikovanih že veliko idej o tem, kako oblikovati boljši oziroma pravičnejši družbeni sistem. Bili so že tudi bolj ali manj uspešni poskusi v tej smeri, a so ostali ne do konca uresničeni. Kajti velekapital, ki je vse močnejši, pa tudi politika, ki je v službi tega kapitala, sta vedno nasprotovala uresničitvi takih idej in poskusov in bosta tudi v bodoče, dokler bosta dovolj močna oziroma dokler ne bo izoblikovana dovolj resna alternativa neolioberalnemu modelu družbene ureditve. To je, po mojem mnenju, najbolj realna smer rešitve.
In še glede odprtosti slovenskega gospodarstva v svet. V današnjem času globalne ekonomije je sicer nujna, vendar je le treba zagotoviti zadostno raven samooskrbe s strateško pomembnimi dobrinami, kot sta hrana in energija in pod pogojem, da nas svet sprejema kot enakopravnega poslovnega partnerja. Ampak se moramo tudi sami obnašati tako.
Ko bo človeštvo razumelo, da mora delati tisto kar je prav in ne tisto kar se izplača, bo zaživelo v vsej svoji popolnosti.
Po mojem mnenju vrednot ni možno kodificirati ali kako drugače spraviti v sistem. S tem pa vsega tega ni moč niti nadzirati. Tudi nadzor je neke vrste represija in je lahko v posameznikovih očeh resna grožnja, še sploh glede na kulturno raznolikost.
Vse je odvisno od posameznikove stopnje zavesti. Po nekaterih teorijah človeštvo ravno v tem našem obdobju dosega najvišjo stopnjo zavesti. To soupada s tem, da sta se skozi razvoj človeka obe možganski hemisferi razvijali neenakomerno; napočil naj bi čas, ko sta izenačeni. 🙂
Alberet Einstein je nekoč dejal: Človeško bitje je del celote, ki jo imenujemo “univerzum”, del omejen v prostoru in času. Svoje misli in doživetja doživlja kot nekaj ločenega od ostalega – to pa je neke vrste optična iluzija njegove zavesti. Ta iluzija predstavlja za nas neke vrste zapor in nas omejuje na osebne odločitve in na občutke, do samo malega števila oseb, ki so nam najbližje. Naša naloga mora biti, da se osvobodimo tega zapora in da širimo krog naših občutkov, tako da bodo objeli vsa živa bitja in vso naravo v vsej njeni lepoti.
Matjaž Mulej in Anita Hrast pravita: Kriza in naše družbeno neodgovorno vedenje nas vodita dobesedno v samomor. Z navideznim informacijskim sistemom dobimo le navidezno zavedanje…
V uradnih merilih poslovne uspešnosti sploh ni podatkov o npr. koliko BDP prispeva k nematerialnemu zadovoljstvu ali koliko stroškov za stavke, nezadovoljne odjemalce, terorizem, zdravljenje, obnavljanje narave ipd. bi preprečili z uporabo družbene odgovornosti… Za več družbene odgovornosti lahko začne delovati vsak posameznik, tudi če ni posebno vpliven do drugih: z uravnoteženim življenjem (med prostim in delovnim časom s skrbjo za ekonomsko in socialno varnost ter lasten razvoj), varčevanjem z energijo, ločevanjem odpadkov ipd. ter z dobrim zgledom starejših mlajšim ter učinkovitim medgeneracijskim sodelovanjem ipd.