Dr. Franci Demšar, uspešen znanstveni raziskovalec in insider v javnih službah – v zadnjih tridesetih letih je zasedal različne pomembne funkcije, od znanstvenika na IJŠ in šefa raziskovalne agencije, do ministra in veleposlanika – je avtor knjige Transparentnost in skupaj z Renato Zatler soavtor knjige Javna hiša Slovenija (JHS). V knjigah, ki sta pisani »kot katekizem za spremembe v javnem sektorju«,  najdemo prepričljive razlage o tem, kaj je narobe z našo državo, da smo z njo vse manj zadovoljni, pa tudi o tem, kaj naj bi spremenili, da nam bo šlo v prihodnje bolje in se bodo drugi lahko zopet zgledovali po nas.

Osrednje izhodišče knjige JHS je, da Slovenci svojo državo izjemno slabo upravljamo. V njej najdemo tudi naslednjo misel: »Vlade ne delajo za skupno dobro, pač pa pogosto celo o strateških vprašanjih države odločajo z vidika delitve plena.« In malo naprej: »Ključna sta dva problema – nesposobnost vladanja in uveljavljanje lastnih interesov.« Politično kadrovanje avtorja vidita kot temelj neustreznega tranzicijskega poslovanja vsakokratnih vlad, saj te, kljub drugačnim poprejšnjim zagotovilom in nenehnem zanikanju, vsakič znova zamenjujejo pomembne kadre tako pri javnih institucijah, kot na čelu podjetij v lasti države. S tem pa zmeraj znova tudi zavrejo kakovostno delovanje teh institucij in tako Slovenijo potiskajo iz toka uspešnih držav. Ko se k temu dodajo še netransparentni javni razpisi vseh vrst, zamegljenost javnega naročanja, ki je pogosto v coni sive ekonomije, nestimulativno plačevanje v javnem sektorju, sporne oblike nagrajevanj, kot so dodatki za stalno pripravljenost, dobimo javno godljo, ki se nikoli ne skuha do konca.

Knjiga o transparentnosti kaže na osebno zavzetost javnega uslužbenca na pomembni funkciji za bolj jasno delovanje in upravljanje javnega denarja. Avtor od primera do primera dokazuje, da lahko javno upravo z mehanizmi transparentnosti temeljito izboljšamo. Kot ključne vidi tri nivoje transparentnega poslovanja, najprej finančno, nadalje jasno sledenja učinkov razdeljenega denarja, kot zadnje pa nemoteno javno dostopanje do vseh potrebnih podatkov.

Moderni človek se je znašel v vakuumu vrednot: če svoja dejanja skrijemo in jih nihče ne vidi, je dovoljeno vse. Rezultat je družba, v kateri se prizanesljivo nasmihamo tistim, ki verjamejo v pravičnost in poštenost. Na srečo novi mediji odpirajo možnosti za učinkovito transparentnost (preglednost) odločitev in postopkov, kar edino lahko krepi zaupanje v etičnost družbe in v pravičnost.

V Sintezi pripravljamo večji projekt o upravljanju države.