Pod gornjim naslovom je Tomaž Mastnak pripravil aktualen komentar, ki ga je objavil Dnevnik. Naj iz njegovega uvodnega odstavka citiram nekaj misli: »Namesto nove svetovne ureditve imamo kaos, ki se lahko vsak trenutek sprevrže v splošno vojno….In namesto projektiranega ameriškega stoletja smo priča zatonu ameriške hegemonije…..In zdaj so prav ameriške reakcije na upadanje lastne moči glavni ustvarjalec kaosa«. Ta mnenja so tako zaskrbljujoča, da človek najprej pomisli, da gre za pretiravanje. Pa niso pretirana, tudi po mojem mnenju ne. In če niso, se nam očitno napovedujejo resne spremembe v svetu, na katere bi se morala predvsem politika ustrezno odzvati. Pri tem mislim tako na domačo politiko kot tudi na politiko naše širše domovine, to je Evropske unije. O tem, kakšni naj bi po mojem bili ti odzivi, nekaj več v naslednjih vrsticah.
Najprej o osrednjem vzroku, zaradi katerega se nam napoveduje kaos. Sam ga prepoznavam v neoliberalnem kapitalizmu, ki so ga prav v ZDA začeli pospešeno razvijati pred tridesetimi leti po propadu sovjetskega socializma in se je potem od tam hitro širil po svetu, tudi k nam. Njegove temeljne usmeritve lahko najkrajše tako povzamemo: čim več globalno svobodnega trga s šibko državo in nizkimi davki. Po tridesetih letih njegovega delovanja lahko med njegove dosežke štejemo predvsem naslednje:
– Zahodne države so vse slabši skrbnik interesov večine, svoje aktivnosti pa prednostno prilagajajo interesom kapitala in zadovoljevanju pohlepa po bogatenju, Ta sprememba ima zelo neugodne posledice, predvsem naslednje: ob sicer nespremenjeni formalni demokraciji je dejanske demokracije vse manj; pohlep se vse bolj uveljavlja kot splošna vrednota, poštenosti in tudi pravne države pa je vse manj; socialne razlike so vse večje; gospodarske krize postajajo vse manj obvladljive; naravno okolje nedopustno uničujemo; zaostrujejo se družbene odnosi, mednarodna razmerja pa so vse manj obvladljiva.
– Globalizacija s svobodnim pretokom kapitala in blaga je odločilno podprla izjemen gospodarski razvoj Kitajske, s katero ZDA ekonomsko niso več sposobne odprto tekmovati in posledica je njihovo nerazumno zaostrovanje mednarodnih ekonomskih in političnih odnosov.
– Velike socialne razlike in po vsebini močno oslabljena demokracija ustvarjajo ugodna tla za razvoj avtoritarnih oblik upravljanja držav, tudi takih z značilnostmi fašizma. Med tovrstne »dosežke« neoliberalizma lahko uvrstimo tudi aktualnega ameriškega predsednika in vse pogostejše avtokratske vladavine v Evropi.
Na grožnje, o katerih govori Mastnak, se je potrebno odzvati z ukrepi, prednostno usmerjenimi na dve področji. Prvo je upravljane držav. Predvsem naj bi omejili politični vpliv kapitala in okrepili močno oslabljeno demokracijo. V primeru Slovenije naj bi s tem ciljem spremenili volilni sistem, in sicer tako, da bo ta podpiral sestavo parlamenta, ki bo sposobna in motivirana učinkovito nadzirati vlado v korist volivcev in ne vodstev političnih strank ter njihovih interesnih navezav, kar se dogaja danes. Poleg tega naj bi opustili model oblikovanja vlade, poimenovan kot »koalicijska vlada«, saj ta parlament onesposablja, da bi vlado učinkovito nadziral, poleg tega pa namesto povezovanja močno spodbuja politična pa tudi splošna družbena nasprotja. Malo boljša rešitev od modela koalicijske vlade je »manjšinska vlada«, precej boljša je »velika koalicija«, dokazljivo najbolj učinkovit pa je za sedaj model, ki ga uporabljajo v Švici in temu naj bi tudi pri nas dali prednost.
Podobne ali celo še večje probleme, kot jih imamo z upravljanjem države doma, se opaža tudi pri upravljanju EU. Tu sta namreč nedemokratičnost in prednostno varovanje interesov kapitala še bolj očitna. Prepričljivo se je to pokazalo v povezavi z grško krizo, naša država pa je nasilje organov EU, motivirano z interesi kapitala, krepko občutila ob sanaciji bančnega sistema v letu 2013 in po vsem, kar je tej sanaciji sledilo. Sicer pa bi morali Evropsko unijo tudi zaradi razlogov, ki jih izpostavlja Mastnak, krepiti, dejansko pa nam razpada, v nemajhni meri prav zaradi neustreznega upravljanja. To upravljanje je zato potrebno sistemsko preurediti predvsem s ciljem, da si članice EU zagotovijo učinkovit nadzor njenega vodenja.
Druga pomembna sprememba, s katero naj bi se predvsem EU odzvala na grožnje, o katerih govori Mastnak, so aktivnosti, ki jih EU izvaja kot državna tvorba. V teh svojih ravnanjih se namreč preveč podreja interesom ZDA, kar že postaja ne le škodljivo, pač pa tudi nevarno. Morala bi dosledneje vztrajati pri politiki, ki je v interesu njenih članic in v prid miru. Najbolj velja to za njeno obrambno politiko in v tem okviru naj bi imela prednost temeljita preureditev Nata; ta organizacija je namreč vse preveč le orodje ZDA in te jo bodo vse bolj zlorabljale, predvsem pa z njo ogrožale svetovni mir.
Mastnak ima prav, svobodne trgovine je konec. Propada torej tisto, kar je neoliberalizem vsaj za del sveta koristnega prinesel, ostaja pa tisto, kar je v svoji kratki zgodovini ustvaril slabega; slednjega ni malo, najbolj problematična pa je politična prevlada kapitala v škodo demokracije, ki povzroča tudi vse večji etični razkroj sodobne družbe. Ta problem je potrebno pospešeno sanirati, saj bomo sicer svojo prihodnost resno ogrozili. Ne bo lahko, saj politika, podprta s kapitalom, spremembam ni naklonjena. A kjer je volja večine, uspeh praviloma ne izostane.
Andrej Cetinski, Sinteza, 5.10.2018