There Is No Alternative – There Is Alternative

Alternativa zmeraj obstaja. Kadar nam skušajo to zakriti, nas prepričati, da je ni, je to zato, ker se je bojijo.

Ste že kdaj slišali za oz. če ste že slišali, ste se zadnje čase kaj spomnili na TINA? Jaz sem se večkrat, ko sem poslušal debate o koalicijski pogodbi in davkih, ki jih ta prinaša in zaradi katerih se je začelo govoriti o podjetniških odhodih v bolj predvidljiva okolja, o Venezueli in socializmu, včasih pa celo o restavraciji komunizma.

TINA (There Is No Alternative – nobene alternative ni) je sicer fraza, ki se je je spomnil viktorijanski filozof Herbert Spencer(1820-1903), ki je odločno zagovarjal klasični liberalizem in je trdno verjel v »laissez-faire« (nevmešavanje države v delovanje trga). Menil je, da je treba Darwinovo teorijo o preživetju najsposobnejših prenesti tudi v družbena razmerja. Kritikom kapitalizma in prostih trgov je pogosto odgovarjal z »There Is No Alternative«.

Vendar pa TINI slave ni prinesel Spencer, ampak Margaret Thatcher, ki je svojo (in Reagonovo) neoliberalno revolucijo, s katero je nadomestila desetletja socialdemokratskih politik v Evropi in ZDA po 2. svetovni vojni, pojasnjevala s Spencerjevo TINA. Nasprotnikom njene politike deregulacije, krčenja državnih izdatkov in zavračanja države blaginje, je tudi ona odgovarjala s TINA. Za Thatcherjevo alternative preprosto ni bilo: obstaja en sam pravi in pravični družbeni model.

S TINA se je v zahodnem svetu počasi nehala debata o tem, kaj je dobra družba. Če alternative ni, tudi nima smisla izgubljati časa z njihovim iskanjem. Seveda razmislek o tem, kakšna je pravična ali dobra družba med ljudmi nikoli ni in nikoli ne bo zamrl, vendar pa je bila ta razprava izgnana iz prostora, kjer se oblikujejo razmerja moči (politika, gospodarstvo, mediji) na družbena obrobja (humanistika, literatura), kjer ne morejo »delati škode« (če v čem, se je kapitalizem do popolnosti izuril v tem, kako brez fizične represije marginalizirati neprijetne glasove in posameznike).

Tako smo vsi počasi pozabili, da je bila nekoč debata o dobri družbi še kako živa. Pozabili smo tudi, da smo v teh prostorih  (v mislih imam celoten zahodni svet, ne le Slovenije) živeli nek drugačen družbeni model, neko drugo alternativo. In da se ta alternativa ni samopromovirala kot edina alternativa, ker ji tega ni bilo treba, saj so jo ljudje sprejeli brez obsežne ideološko promocijske akcije, s katero se je ljudem v glavo vbijala in se še vbija TINA. Pozabili smo, da je bila obdavčitev najbogatejših v ZDA pod republikanskim(!!) predsednikom Nixonom 70% (bil je zadnji predsednik, ki je davke dvignil; sledil je Reagan s TINA) in nihče ni vpil ne o Venezueli, ne o socializmu. Pozabilo smo, da je bila ta obdavčitev v nekaterih evropskih državah tudi 85% pa se nihče ni pritoževal nad restavracijo komunizma.

Pozabili smo tudi, da sta se nekoč leva in desna politika pomembno vsebinsko razlikovali. Po nastopu TINA pa so se meje med obema blokoma začele brisati, saj so se socialdemokratske stranke pridružile vsesplošnemu konsenzu, da alternativa neoliberalni globalizaciji ne obstaja (zaradi česar jih vse, z izjemo Corbynovih laburistov, počasi jemlje hudič). Politika je postala nekakšna tehnična zadeva, zgolj menedžeriranje znotraj obstoječega sistema, nekaj, kar bi moralo biti pridržano ekspertom. Spopad različnih političnih projektov, različnih vizij družbe, tisto torej, kar je za demokracijo ključno, je bilo eliminirano. Politične stranke nam danes ponujajo osebnosti, ne konceptov. Zakaj? Ker TINA.

Pozabili pa smo tudi – in to je morda najhuje – ustvarjati domišljijske svetove prihodnosti. Slavoj Žižek je že pred leti lucidno opazil, da si naša domišljija ne zna več ustvarjati pozitivnih fantazijskih svetov, da so vsi znanstveno fantastični filmi pravzaprav filmi katastrofe, diktatur in degradacije življenja na raven neke daljne preteklosti. Skratka, lažje, kot da si zamislimo neko pozitivno alternativo prihodnosti, si predstavljamo izhod v katastrofi in nazadovanju. Po svoje je to največji uspeh neoliberalne ideologije: če je edina alternativa katastrofa, je pa že bolje, da ostane tako, kot je!

Med opazovanjem plazu, ki se je zaradi na začetku omenjene davčne določbe koalicijske pogodbe vsul na Levico (Luko Mesca in tovariše, kot jim vztrajno pravijo na POP TV), sem naletel na izjavo Davida Graeberja, profesorja antropologije na London School oh Economics in avtorja knjige Dolg: prvih 5000 let. Vprašali so ga, zakaj je britanska elita tako živčna ob možnosti, da bi Jeremy Corbyin, predsednik laburistov, postal  predsednik vlade. Vprašanje so mu postavili po konferenci stranke, na kateri je ta v svoj program dodala zahtevo po prenosu 10% delnic velikih korporacij v poseben fond, s katerim bi upravljali zaposleni. Graeber je odgovoril, da je to, ob vsem njihovem bogastvu, sicer težko razumljivo, da pa gre verjetno za strah, da bi se s tem radikalno spremenil javni diskurz. To pa bi postalo problem tako za politike kot za medije, ki so se pač navadili, da »prodajajo« obraze, ne pa programov. Pa tudi zato, ker ne vedo, kam bi to v nadaljevanju pripeljalo. Skratka – živčne jih dela možnost, da se začne rušiti TINA konsenz.

TINA se je sicer prvič resneje začela sesedati v Grčiji, ko je na politično sceno stopila Syriza in začela nasprotovati Trojkinemu programu reševanja grške krize (beri: reševanja nemških in francoskih bank) na račun navadnih državljanov prek radikalnega zniževanja plač in pokojnin, namesto na račun tistih, ki so krizo povzročili. Evropska politična elita je reagirala brezobzirno. Najprej je en referendum onemogočila, rezultate drugega, tistega, ki je Trojki dal košarico pa  z nelegalnim posegom v grški bančni sistem izničila. Syriza se je uklonila, TIna pa ohranila monopol. V veliki britaniji je nekoliko drugače. Vlogo tininega varuha pred »napadi« Corbynovih laburistov in njihovo levo alternativo opravljajo Britanski korporativni mediji, predvsem Murdochovi. Očitali so mu že vse: od popolne nesposobnosti, prek antisemitizma do ekstremnega levičarstva. Še njegovo čepico so mu na neki fotografiji zretuširali v rusko kučmo, da bi ga naredili za ruskega agenta. Ali bo tina ohranila monopol ali pa bo Corbyinu uspelo uveljaviti razpravo o alternativi kot del legitimne politične agende, je zaenkrat še nejasno. V veliki meri tudi zato, ker ima TINA precej podpornikov med pripadniki bivših vodstvenih struktur laburistične stranke.

Demonizacija koalicijske pogodbe in še posebej Levice, ki se dogaja pri nas zaradi napovedi dviga nekaterih davkov in prispevkov, razumem kot del zgoraj opisanega dogajanja. Nasprotovanje dvigu davkov s strani tistih, ki naj bi v bodoče plačali več, je sicer razumljivo, nikjer v svetu ni nič drugače. Presenečajo pa visoki toni, pretiravanja in tudi intelektualno nespodobne manipulacije, ki so ob tem v igri. Med slednje štejem predvsem prispodobe o lokomotivi (gospodarstvu), ki za seboj vleče vagone (javni sektor) in podobna psevdomarksistična razumevanja nastajanja dodane vrednosti, med prve pa grožnje z venezuelskimi scenariji in strašenje s komunističnimi zarotami. No, presenečenje je na mestu le, če naivno predpostavljamo, da gre res zgolj za davke. Seveda gre tudi za davke, vendar pa koalicijska pogodba ne ponuja ničesar, česar v tej državi ne bi v preteklosti že imeli (tako glede obdavčenja kapitalskih dobičkov, kot prispevkov delodajalcev) in ničesar, česar ne bi poznali v nekaterih drugih državah EU. Pa tako pri nas takrat, kot v teh državah sedaj, ne grozijo z množičnimi odhodi v tujino in strašijo z Venezuelo in  komunizmom. Skratka – ne gre le za davke, gre tudi za TINA. Za strah, da bi alternativni družbeni model postal legitimni del politične debate.

Razpravo o alternativnih modelih pa nujno potrebujemo. Pogovoriti se moramo o tem, ali so prva skrb države gospodarstvo ali njeni državljani (ker preprosto ni res, da učinkovitejše gospodarstvo avtomatično pomeni boljše življenje ljudi). Pogovoriti se moramo o tem, kako zmanjšati premoženjske razlike med ljudmi (ker te razlike spodkopavajo osebno svobodo in demokracijo). In najtežje – pogovoriti se moramo ali bomo nehali glorificirati nenehno rast in se  zadovoljili z nerastjo (ker bomo sicer egoistično použili  naš planet na račun naših otrok).

Skratka: There Is Alternative (TIA), alternativa obstaja. Alternativa zmeraj obstaja. Kadar nam skušajo to zakriti, nas prepričati, da je ni, je to le zato, ker se je bojijo. In se obenem niso sposobni ali pripravljeni intelektualno soočiti z njenimi zagovorniki. Zato: ne glede na to, kaj si kdo od nas misli o predlogih Levice (tudi sam imam pomisleke o kakem njihovem predlogu), bi jim moral biti vsak, ki se zaveda, kaj je bistvo demokracije hvaležen, da so alternativo postavili na oder in sprožili razpravo o njej.

Bogdan Biščak, Sinteza, 29.9.2018