prednosti in slabosti
Stališče SINTEZE

Sloveniji se obeta manjšinska vlada. Oblikovale naj bi jo stranke LMŠ, SD, SMC, Stranka AB in Desus, ki imajo v parlamentu skupaj 43 poslancev, torej vsaj 3 premalo, da bi lahko oblikovale običajno koalicijsko vlado. Manjkajočo parlamentarno podporo naj bi ji zagotavljala stranka Levica z 9 poslanci in tako naj bi vlada normalno delovala, seveda ob pogoju, da ne bo prihajalo do težav s podporo Levice. Zaradi tega pogoja je manjšinska vlada vsaj načeloma manj stabilna od koalicijske, po drugi strani pa ta omejitev lahko pripomore k njeni večji učinkovitosti. Zato ne bomo presenečeni, če bo tudi v našem primeru manjšinska vlada delovala bolje, kot smo bili tega vajeni doslej; podobne izkušnje imajo tudi drugod v Evropi, predvsem v Skandinaviji, kjer so manjšinske vlade kar pogoste. Oglejmo si konkretneje, kaj so potencialne prednosti in slabosti manjšinske vlade v primerjavi s koalicijsko.
Da vlada deluje uspešno, morata biti poleg tega, da ravna dosledno etično, izpolnjena še predvsem dva pogoja: a)parlament mora vlado učinkovito nadzirati; b)člani vlade naj imajo ustrezne vodstvene izkušnje. Oba pogoja koalicijska vlada slabo izpolnjuje. Najprej nekaj o tem, zakaj je šibka pri parlamentarnem nadzoru. Na izbor kandidatov na volitvah, ki naj stranko zastopajo v parlamentu, vsaj pri nas odločilno vpliva njeno vodstvo in od tako izvoljenih poslancev ne gre pričakovati, da bodo strankarsko vodstvo, ko to deluje v vladi, resno nadzirali; praviloma namreč ravnajo kot glasovalni stroj, ki pridno pritrjuje temu, kar mu vlada predlaga. Koalicijsko vlado naj bi sicer nadzirali poslanci opozicije, vendar zato niso ustrezno motivirani (ni jim do tega, da vlada dobro dela, prej nasprotno), poleg tega pa so tudi nemočni, saj koalicijski poslanci njihova mnenja in predloge praviloma brez težav zavračajo. Koalicijske vlade torej delujejo brez pravega nadzora in so že zgolj zato le redko uspešne. Ko gre za manjšinsko vlado, pa so možnosti za njen nadzor boljše. Tako naj bi v našem primeru vlado nadzirala vsaj ena stranka, to je Levica. In če bo njeno vodstvo zmoglo potrebno modrost in bo svoje nadzorne aktivnosti okrepilo še z nasveti relevantnih strokovnjakov, bo ta nadzor lahko kvaliteten in učinkovit, to pa naj bi se odrazilo tudi v uspešnem delu vlade.
O drugem od zgoraj omenjenih dejavnikov uspešnosti vlade, to je o vodstvenih izkušnjah njenih članov, pa naslednje. V koalicijski vladi praviloma delujejo vodje koalicijskih strank in drugi njihovi strankarski izbranci, ki pa se po vodstvenih izkušnjah praviloma ne odlikujejo najbolje, to pa je drugi pomembni razlog, zaradi katerega je upravljanje naše države resno prizadeto. Tega problema manjšinska vlada sicer ne razrešuje, lahko pa ga vsaj deloma omili. Tako bi v našem primeru stranka Levica prav zato, ker njeno vodstvo v vladi ne bo sodelovalo, lahko vplivala tudi na to, da se pri izboru kandidatov za ministre v novi vladi več pozornosti, kot je to bilo običajno doslej, nameni njihovim vodstvenim kompetencam.
Manjšinske vlade kot sistemske rešitve torej ne gre odklanjati; še več, obetamo si lahko, da bomo z njo dobili eno bolj učinkovitih vlad. V kolikšni meri se bodo ti obeti tudi uresničili, pa zavisi veliko od tega, kako se bodo sodelujoče stranke znale izogniti potencialnim slabostim te sistemske rešitve. Osrednja njena težava je slej ko prej to, da je položaj stranke, ki vlado podpira, a v njej ne sodeluje, ugodnejši in v nekaterih pogledih tudi močnejši od položaja vladnih strank; »podporna« stranka namreč, kot rečeno, vlado nadzira in jo v njenem delovanju lahko tudi omejuje, sočasno pa jo neuspehi vlade manj obremenjujejo. Zato manjšinske vlade ni lahko oblikovati. Če se jo že uspe, pa je njen uspeh močno odvisen od ravnanja »podporne« stranke; če namreč slednja zlorablja svoje specifično razmerje do vlade, tako družabništvo ne more biti dovolj produktivno in se bo verjetno tudi predčasno končalo. Drugače povedano, eden pomembnih pogojev, da je manjšinska vlada lahko uspešna, je to, da ima »podporna« stranka modro vodstvo in zna lastne interese podrejati splošnim.
V zreli švicarski demokraciji prevzamejo vlogo »podporne« stranke vse članice vladne koalicije. Neposredno uresničevanje koalicijske pogodbe, torej vladno delo, poverijo osebam s primernimi vodstvenimi izkušnjami, same stranke pa skrbijo za učinkovit nadzor. Da bi naša politika to zmogla, žal ne gre pričakovati. Bo pa za državo dobro, če ji bo uspelo oblikovati manjšinsko vlado. In če bo Levica v tem partnerstvu ravnala modro, smemo upati, da bo upravljanje države v prihodnje uspešnejše, kot je bilo pretekla leta.
Programski svet Sinteze, osnutek pripravil Andrej Cetinski