Jože Mencinger: Ko sem bil še pravnik in sem šele postajal ekonomist, se mi je zdelo, da dobro vem, kaj naj bi počela posamezna veja oblasti; za ekonomista naj bi bila stvar jasna. Zakonodajna oblast ustvarja gospodarski sistem oziroma pravila igre, ki jih je treba spoštovati pri gospodarjenju; izvršna se ukvarja z gospodarsko politiko: sprejema ukrepe, s katerimi v okviru pravil usmerja gospodarske subjekte v ravnanje, ki naj bi pripeljalo k maksimiranju preferenčne družbene funkcije. Tretja, sodna veja oblasti naj bi presojala, ali se gospodarski subjekti držijo pravil, in jih z zagroženim ter dejanskim kaznovanjem prisilila, da se jih.

Poslanci ne razumejo
Zakonodajna oblast je pri nas nedvomno najbolj problematična veja oblasti, parlament pa najbolj neodgovorna institucija v državi. Množice pravil, ki jih sprejemajo, poslanci praviloma ne razumejo, še manj vedo, kakšne so oziroma kakšne bodo gospodarske in socialne posledice teh pravil. Kako glasovati za stvari, ki jih razumejo ali pa ne, jim povedo v strankah; osnovno pravilo je enostavno: pomembno je, kdo je kaj predlagal, vsebina ni pomembna. Pravnih pravil ni le zmeraj več, temveč postajajo tudi vse bolj zapletena in vse manj razumljiva, in to ne samo »normalnim« poslancem, ampak tudi ljudem, ki naj bi o posledicah kaj vedeli oziroma morali vedeti. Primerov je veliko, naj omenimo le bančno zakonodajo. Ko smo v letu 1990 pisali prvi bančni zakon, je ta imel 5006 besed; natančno se je vedelo, kaj počno banke in česa ne smejo početi; zakon iz leta 2006 je za to porabil več kot devetkrat več besed, 47.250; postal je nerazumljiv in ni preprečil bančne krize; lahko bi rekli, da jo je vsaj poglabljal. Ko se je bančna kriza pojavila, je sledilo trinajst popravkov zakona, pravila so se nenehno spreminjala, kar je le povečevalo zmedo. Seveda ne gre kriviti le naše zakonodajne veje oblasti; velik del krivde nosijo oblasti širše domovine – EU, kjer 38.000 uradnikov nenehno ustvarja množico potrebnih in še večkrat večjo množico nepotrebnih pravil. Dela jim ne bo zmanjkalo, že brexit naj bi, na primer, zahteval zamenjavo kar 10.000 različnih pravnih aktov z novimi.
Res je, da so bile meje med prvo in drugo vejo oblasti že takrat, ko sem bil še študent prava, to je v času socializma, precej nejasne; izvršna oblast je mnogokrat sama ustvarjala pravila, zakonodajna pa sprejemala ekonomsko-politične ukrepe. Zdaj se zdi zmeda še precej večja, zakonodajna oblast se ne ukvarja le z nalogami izvršne oblasti, ampak občasno tudi s stvarmi, s katerimi naj bi se ukvarjala sodna oblast.
Kako je z izvršno oblastjo? Njena temeljna cilja sta »vladati« z izogibanjem odgovornosti – temu pravijo transparentnost – in nevmešavanje politike v gospodarstvo; stvari, o katerih bi morala odločati, vlada najraje prenese na zakonodajno oblast; zato na primer »drugi tir« »gradimo« z zakonom, namesto da bi ga gradili z ukazom vlade direkciji, Luki Koper, Slovenskim železnicam, Darsu. Treba je priznati, da je takšno »vladanje« lahko tudi gospodarsko koristno. Gospodarsko stanje v Sloveniji ob koncu »vladanja« vlade Mira Cerarja je po splošnem mnenju, ki ga deli večina ekonomistov in tudi mednarodnih organizacij, več kot dobro; takšnega bo dobila tudi prihodnja vlada. Zakaj? Cerarjeva vlada je prišla na »oblast« na začetku obdobja rasti po preobratu konec leta 2013, ki je nastal v kratkem obdobju vlade Alenke Bratušek, ves čas jo je spremljala konjunktura v EU, ki je kreirala veliko izvozno povpraševanje; slednje je bilo glavni generator rasti in rekordnih plačilnobilančnih presežkov.
Predsednik najbolj prepričljiv, ko zabava vrtičkarje
Dobrih makrogospodarskih rezultatov vlada pravzaprav ni mogla pokvariti; za dobre rezultate sta zadoščali njena inertnost in nesposobnost pokvariti jih z raznimi »strukturnimi« reformami, o katerih je – podobno kot o morali – k sreči le govorila. Prav z nesposobnostjo uvajati »strukturne reforme« je vlada ustvarjala politično stabilnost, ki je »vroče« dogajanje in nenehno hujskanje nekaj poslancev v parlamentu dejansko ni motilo. Slovenski BDP je namreč zaradi svetovne gospodarske krize v letu 2009, medle politike Pahorjeve in »varčevanja« druge Janševe vlade do leta 2013 padel daleč pod svojo potencialno oziroma naravno ali trendno raven. Tako imenovana proizvodna vrzel, to je razlika med dejanskim in potencialnim produktom, je znašala malone 15 odstotkov BDP, gospodarstvo pa je bilo v fazi vzpona. Zaradi tega Cerarjevi vladi ni bilo treba potiskati gospodarstva ali razmišljati o njegovem pregrevanju. Proizvodna vrzel se je zaradi hitre rasti postopoma zmanjševala, a še ni povsem odpravljena; ob zdajšnji rasti je mogoče računati, da se bo BDP na naravno raven vrnil šele v letu 2019 ali 2020; šele takrat bo hitra rast postala nevarna za ponovno pregrevanje gospodarstva in za zunanje ravnotežje, kar pa bo skrb naslednje vlade.
Seveda to ne pomeni, da se čez nekaj let zakonodajna oblast ne bo spet kot sodna veja oblasti ukvarjala s politično odgovornostjo zdajšnjih nosilcev izvršne oblasti, na primer za razprodaje premoženja v DUTB in SDH.
Nekam med obe veji lahko uvrstimo še predsednika republike, ki smo mu možnost vpletanja v zakonodajno ali izvršno oblast, ker takratni ni bil »naše« barve, že ob nastanku Slovenije odvzeli. Ostala mu je nekakšna predstavitvena oblast, ki se je pri zdajšnjem predsedniku bolj ali manj skrčila na za državo nekoristno predstavljanje samega sebe in svoje lepote; najbolj prepričljiv je, ko zabava vrtičkarje ali ljudi v domovih za starejše. Vsaj meni je kar malo nerodno, ko ga gledam pri opravljanju »oblasti«; ko, na primer, pešači po Sloveniji, pometa ceste, kleklja ter opravlja različna druga obrtniška dela in zastonj pričakujem, da bo kdaj rekel kakšno besedo o težavah državljanov ali tujcev ali o kakšnih dogodkih v svetu. Če o slednjih že kaj reče, »deli mnenje« s tropi, v katerih smo.
Kako je s sodno vejo oblasti? Tudi ta veja oblasti se neprestano izogiba prevzemanju odgovornosti za odločitve, kar je daleč najpomembnejši razlog za sodne zaostanke. Odločanju in s tem odgovornosti za odločitve se je v tej veji najlažje izogniti z iskanjem in uporabo procesnih napak. K učinkovitosti tega izhoda že dolgo let prispeva tudi moja nekdanja fakulteta, s katere že nekaj let pospešeno izrivajo vse predmete, ki naj bi omogočali razumevanje delovanja pravnih norm ali učinkov sodb.
Štiri veje oblasti
Vse tri oziroma štiri veje oblasti, če prištejemo še predstavitveno, z ustvarjanjem javnega mnenja v veliki meri usmerja »četrta« veja oblasti; ta oblikuje javno mnenje in vrednostne sodbe ter jih nenehno spreminja. Zato se pred desetletjem povsem legalna, »normalna« oziroma celo zaželena ravnanja, pri katerih so vsaj posredno sodelovale vse veje oblasti ali jih vsaj niso poskusile preprečiti, čez desetletje spremenijo v vselej in povsod uporabna kazniva dejanja zlorabe položaja; zakonodajna oblast se začasno spremeni v sodno oblast in išče krivce ter pozablja, da je ta (zdaj) kazniva dejanja omogočala s pravili, izvršna pozablja, da je vsaj stala ob strani ali od njih imela koristi, sodna oblast pa dejanja, ki so bila »normalna«, a nemoralna, pretvarja v kazniva dejanja zlorabe položaja.
Bodo zdajšnje volitve prinesle spremembe v delovanje prve in druge veje oblasti? Za zdaj nič ne kaže, da jih bodo.
Prof. dr. Jože Mencinger, Sinteza, 12. maj 2018