Mnenje, da se je socializem kot družbeno-ekonomski sistem potrdil kot povsem neprimeren, danes splošno prevladuje. Pri tem se praviloma spregleda, da smo v prejšnjem stoletju poznali dva tipa socializma. Enega je primerno poimenovati sovjetski socializem, drugega, pomembno drugačnega, pa samoupravni socializem; slednjega je razvijala Jugoslavija in je bil ob koncu prejšnjega stoletja opuščen sočasno s sovjetskim. Propadle socializme je nasledil kapitalizem, ki se v praksi tudi pojavlja v več izvedenkah, modelih. Aktualni so predvsem trije taki modeli: neoliberalni kapitalizem, ki so ga v najbolj čisti obliki razvile ZDA; socialno-tržno gospodarstvo, s katerim se predvsem ponašajo skandinavske države, večino njegovih prednosti pa pozna tudi nemški kapitalizem; kitajski tip kapitalizma, ki sicer formalno močno omejuje demokracijo, a se potrjuje po izjemnih razvojnih uspehih.
O alternativah za kapitalizem se danes skoraj ne sliši. V svetu vse bolj prevladuje njegova neoliberalna izvedenka, ki pa je ne gre sprejeti kot neproblematično in dolgoročno rešitev. Ta namreč generira resne gospodarske krize, ki se jih vse težje obvladuje tudi zaradi socialnih razlik, ki jih povzroča, reševanje le teh pa se za sedaj preprosto odlaga v prihodnost. Zato ne bo presenečenje, če bodo tudi ZDA v naslednjih desetih letih zašle v tako resne gospodarske in družbene težave, da se bodo morale odreči temeljnim usmeritvam neoliberalizma (podrejanje države interesom kapitala, čim več prostega trga, šibka socialna država, nizki davki ).
Za uspešno odpravo sistemskih slabosti sodobnega kapitalizma je koristno le te dovolj dobro prepoznati. Pri tem nam je lahko v pomoč analiza, katere vsebina je primerjava prednosti in slabosti poznanih družbeno-ekonomskih sistemov. Beri analizo Andreja Cetinski.
E. Kant je že zdavnaj napisal nekako takole: človek je zver, ki jo je treba prisiliti, da postane dobra.
In ta zver ima v sebi nekaj nagonov, ki jih pač ne more kontrolirati. Eden od njih je moč oz sla po moči. In moč goni kar nekaj ljudi, ki konstruirajo ”plemenite sisteme in ureditve”. Poznamo jih tudi mi.
Vsi sistemi, tudi najbolj plemeniti socializem, temeljijo na rasti. In to je tudi skupna točka sistema in človeka. Tu se tudi zalomi: v kapitalizmu se pametni in močnejši transparentno združujejo in manipulirajo z družbo, pri socializmu pa pametni preidejo v mimikrijo in se lažnivo pretvarjajo, da delajo v korist družbe. v resnici pa v obeh posamezniki stremijo za rastjo njihove moči.
Tržni socializem je zaradi gornjega paradoks. In kriza ni znak slabosti kapitalizma, temveč je kriza instrument kapitalizma za hitrejše in učinkovitejše prerazdeljevanje (od revnih k bogatim!) premoženja. Zato si jo želi vsak dan, če bi se dalo enkrat dopoldne in enkrat popoldne. In blagodati krize je pogruntal tudi socializem. Tudi v njem si posamezniki, ki sem jih omenil zgoraj, želijo prerazdeljevanja.
Seveda masa, ki se vozi na vlakcu, občuduje lepote naokoli! Vsak close-up iluzionist vam lahko pove, da je čar iluzije (čarovnije) ali pa žeparstva v tem, da se preusmeri pozornost, vmes pa se izvede trik.
Ponavljam: trik je prerazdelitev!
Blog JPD: Na januarskem srečanju Ameriške zveze ekonomistov (AEA) je John Weeks, imel izvrstno predavanje o povezanosti med ideologijo prostega trga in demokracijo. Z zgodovinsko analizo je pokazal, kako je kapital skozi različne cikle prek uvajanja pravil vplival na eliminacijo demokratičnih načinov odločanja. Formalna pravila (glede inflacije, proračunskega deficita itd.) jemljejo demokratično izvoljenim predstavnikom pravico do diskrecijskih ukrepov in efektivno zmanjšujejo demokracijo. In kot je običajno, to ideologijo poganja interes kapitala. Kapital se najbolje počuti v avtoritarnem režimu, v katerem delo nima besede in v katerem vlade ne posegajo v tržne izide z različnimi davčnimi in socialnimi politikami.
In to je natanko tisto, kar smo v zadnjih 10 letih doživeli v evrskem območju. Dobili smo pravila, ki so eliminirala demokracijo – v korist finančnega sektorja in njegovih lastnikov ter na škodo socialnih politik in države blaginje in enakosti možnosti za vse.
Zdravo!
Vedno več je analiz, ki jih objavljajo nekateri naši strokovnjaki (ali pa na svojih blogih objavljajo analize tujih strokovnjakov), ki sporočajo (končno!), da je turbokapitalizem (in strankokracija v njegovi službi) zašel predaleč. Da so se že začrtale meje, ki nakazujejo, da nadaljnje izkoriščanje množic in narave s turbokapitalističnimi prijemi lahko vedno bolj škodi tudi samim turbokapitalistom.
Kdaj in kako pa bomo oblikovali (nove) ekipe naših strokovnjakov in managerjev in…, ki bodo imeli pamet in korajžo, da pokažejo (in izvedejo) obrat procesa v smeri vedno večjih koristi za večino državljanov in v korist narave?
Predlagam,
da, med drugim, spremljamo vprašanja, ki jih Sinteza postavlja akterjem (strankam..), ki se vključujejo s kandidaturami za naslednje parlamentarne volitve. In, da spremljamo njihove odgovore na ta vprašanja, seveda.
No,
predvsem pa predlagam, da spremljamo potem njihovo delovanje po volitvah in da organiziramo ( CD organizacije, strokovnjaki…) “pressing”, ki bo zagotovil obrat procesov v korist “99 %” in v korist narave.
Naj se to (obrat procesov) zgodi organizirano v naslednjem letu, dveh, ne pa šele “spontano” v naslednjem desetletju ali dveh, z izgovori, da gre za “globalni problem” in z novimi škodami za veliko večino in tudi s propadom sedanjih oblastnikov (to jim itak sledi, le, da bodo škode za vse strani tem večje, čim kasneje se bo ta obrat zgodil).
Prave stvari na mizo in profesionalno (ne vrtičkarsko!) povezovanje pravih organizacij in strokovnjakov na malo daljši rok!
Milan Bajželj