Zgodovinar Božo Repe je 13. maja v Objektivu objavil aktualno razmišljanje o tem, kaj se nam dogaja z državo. Ugotavlja, da jo dobesedno zapravljamo. Če bi hoteli imeti spodobno državo, bi se po njegovem morali temeljito potruditi. Imeti bi morali resnično in ne le navidezno delitev oblasti, jasen razvojni koncept in ne zgolj floskule o srečni državi čez petdeset let, samostojno in učinkovito administracijo, v upravljanju države in njenega premoženja pa bi morali zaposliti najboljše ljudi. Vsega tega nam kritično primanjkuje in tako Repe svoj prispevek zaključuje z naslednjo mislijo, citiram: »Ne, jezika nam ne bo nihče vzel…..Tudi države nam ne bo nihče vzel. Le kdo naj bi bil tako neumen, da bi to počel? Saj se ji odrekamo sami.«
Mnenju. da je podoba naše države slabša, kot smo si jo predstavljali, ko smo se pred 25 leti osamosvojili, pritrjuje večina Slovencev. To, kar Repe navaja, da bi morali spremeniti, če želimo postati »prava« država, ima skupni imenovalec, to je »učinkovito upravljanje države«. Drugače povedano, Slovenci svoje države ne znamo upravljati. Niso redki, ki menijo, da je za to krivo pomanjkanje zgodovinskih izkušenj, saj so nam vedno gospodarili tujci, mi pa smo jim ubogljivo služili. Verjetno je nekaj resnice na tem, sam pa menim, da so razlogi naše upravljavske nemoči vendarle drugod. Za osrednjega štejem to, da smo se ob osamosvojitvi opredeli za sistem upravljanja države, ki ima resne pomanjkljivosti. Daleč največ težav nam povzroča model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo, njegove pomanjkljivosti pa še potencira volilni sistem, ki smo si ga omislili; za slednjega je predvsem značilno, da daje preveliko moč vodjem političnih strank, preveč pa siromaši demokratični vpliv volivcev.
Vlado danes oblikujemo po modelu, ki je poznan kot »koalicijska vlada«. Praviloma jo sestavi vodja politične stranke, ki je na volitvah prejela največ glasov, vanjo pa povabi še programsko sorodne stranke, tako da ima taka koalicija zagotovljeno vsaj polovično podporo parlamenta. Izpostaviti je primerno tri slabosti take vlade, ki močno otežujejo dobro upravljanje države:
a) Vlado praviloma vodi oseba, ki za to zahtevno delo nima potrebnega znanja in izkušenj, včasih pa tudi ne ustreznih etičnih kompetenc.
b) Dobra polovica poslancev parlamenta vlado praviloma brez omejitev podpira, preostala polovica pa ji nasprotuje in se celo zavzeto trudi, da vladi delo otežuje. Parlament tako deluje kot osrednje žarišče in spodbujevalec delitve in razprtij med nami Slovenci, kar je za vse slabše od slabega.
c) Upravljanje države mora temeljiti na dolgoročnih, za večino sprejemljivih razvojnih usmeritvah. Koalicijska vlada takih usmeritev objektivno ni sposobna oblikovati in zato prepotrebnega strateškega upravljanja ne poznamo, ena posledic pa so tudi »komedije zmešnjav«, kot jo pravkar spremljamo v povezavi z drugim tirom Koper-Divača. Še to: prihodnje leto bomo dobili novo vlado – ta bo že šesta po letu 2004 – in res ni mogoče pričakovati, da bodo vse strateško usklajeno delovale. Prispodoba za tako upravljanje je lahko ladja, ki na odprtem, viharnem morju pluje brez kompasa, njeni, med seboj neusklajeni poveljniki, pa se pogosto menjujejo.
Skoraj ne gre dvomiti, da bomo Slovenci svojo državo povsem zapravili, če ne bomo odpravili gornjih pomanjkljivosti. Konkretno: predvsem se moramo odreči modelu »koalicijske vlade« in uveljaviti koncept »velike koalicije«. Takih koalicij poznamo več, za nas pa je slej ko prej najbolj primeren pristop, ki ga že veliko let uspešno uporabljajo v Švici. Značilnosti njihove rešitve so predvsem naslednje: a) vlada ima 7 ministrov (naša jih ima 17), saj je to optimalna številka, ki še omogoča učinkovito delovanje kolektivnega vodstvenega organa; b) dve stranki, ki sta na volitvah dobili največ glasov, predlagata v vlado po dva ministra, preostale tri, po številu prejetih glasov večje stranke, pa po enega; c) vlado vodi eden od ministrov, vendar vedno le z enoletnim mandatom in ta opravlja tudi pristojnosti predsednika države. Prednosti tega modela v primerjavi z našim:
a) V Švici noben vodja stranke ne deluje v vladi, saj so stranke motivirane, da za ministre predlagajo strokovne, vodstveno izkušene in kompetentne osebe.
b) Odločitve vlade so praviloma kompromis in odražajo usklajene interese relevantnih političnih opcij, parlament pa svoje delovanje usmerja v kvaliteten nadzor vlade. Politika povezuje narod in ga ne razdvaja, kot to počne pri nas.
c) Velika koalicija, kot jo pozna Švica, praviloma nima težav s strateškim upravljanjem države.
Argumente, ki jih navajam kot razlog za slabo upravljanje države, sem že večkrat javno izpostavil, pa doslej še nisem zaznal, da bi jim kdo resno oporekal. Res je sicer, da obstoja močan protiargument, ta pa je, da poznajo koalicijsko vlado tudi druge države in torej ne gre za našo posebnost. To drži, a ne gre prezreti, da se morata Avstrija in Nemčija za svoje razvojne uspehe v veliki meri zahvaliti prav temu, da jima že lep čas vladajo »velike« koalicije, med tem ko imajo v državah z nam podobno politično ureditvijo (Italija, Hrvaška…) podobne probleme kot mi in so njihovi volivci prav zato vse bolj naklonjeni avtoritarnim oblikam vladanja.
Kaj naj bi v političnem sistemu spremenili, da ne bomo države povsem zapravili, torej ni potrebno šele odkrivati. Naj ponovim: glede modela oblikovanja vlade se zgledujmo po Švici, volilni sistem pa preoblikujmo po vzoru Nemčije. Žal pa so te spremembe možne le v primeru, če jih podpre aktualna politika, predvsem torej vodje večjih političnih strank. Od teh pa podpore ne gre pričakovati, saj bi se z uvedbo obravnavanih sprememb večina njih morala odreči svoji sedanji politični moči in vsemu privlačnemu, kar je z njo povezano. Zato bo večina pri sedanji ureditvi vztrajala, pa če zato državo tudi pobere.
Večina Slovencev si nedvomno želi živeti v lastni državi, ki je razvojno uspešna in socialno dobro urejena, med temeljnimi pogoji za to pa je prav njeno učinkovito upravljanje. Kot rečeno, nam tega politika, ki se povzpne na oblast ob sedanji sistemski ureditvi, žal ni sposobna zagotoviti. Zaradi uresničitve prepotrebnih sistemskih sprememb bo zato večina morala ubrati druge, bolj zahtevne poti, ki pa lahko uspejo le ob dobro organizirani civilni družbe.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 18.5.2017