V zadnjem tednu smo predse dobili dva primera dveh povsem različnih politik. SDS je tožila državo zaradi vpliva sojenja v aferi Patria na volitve leta 2014, ZL pa je na vse poslanske skupine naslovila pobudo za sklic izredne seje državnega zbora, ki naj bi odločil, da bi otroci revnih družin v šoli dobili brezplačno kosilo. Prva je s svojim podvigom polnila prve strani in udarne termine medijev, predlog druge je izzvenel bolj ali manj v prazen prostor.
Janez Markeš v prispevku Kaj v resnici šteje pravi, da se s tem nakazuje, kdo v tem trenutku sploh zmore razmišljati o prihodnosti družbene ureditve v slovenski državi in poudari:
V odzivu na Markešev prispevek je Programski svet gibanja Sinteza poudari, da je Markeš v tem članku postregel z zelo natančno analizo delovanja našega političnega sistema. Obravnavana primera v popolnosti odražata resnično delovanje političnih strank, ki so trenutno uvrščene v parlament in škodljivost aktualne strankokratske ureditve. Svoje predloge je možno uveljaviti samo na način, da vodstva strank organizirajo premoč tako, da so druge, njim trenutno nevšečne ali potencialno preveč konkurenčne stranke, poražene.
Andrej Cetinski pa pravi Markeš razgrinja vso bedo naše politike. Primera seveda nista osamljena. Na podobno škodljive prakse naletimo več ali manj povsod in vsakodnevno, kar opravičuje zaključek, da svojo državo zelo slabo upravljamo. Za to pa ne gre kriviti le oseb, pač pa je poreklo naših težav predvsem v sistemu, po katerem izbiramo ljudi, ki jim zaupamo urejanje skupnih zadev. Na eni strani je to volilni sistem; drugi pa je način oblikovanja vlade. 