Prekarizacija proti prekarizaciji. Absurd!

Rezultati stoletja in pol bojev evropskih delavcev »za dostojno delo« bodo šli v franže.

V Sloveniji močno odmeva novica, da je ministrstvo za delo pripravilo predlog spremembe delovne zakonodaje, ki bi delodajalcem omogočala odpuščanje zaposlenih med drugim tudi »zaradi porušenega zaupanja oziroma medsebojnega neujemanja«. Če to drži, je vznemirjenje vsekakor upravičeno. Kajti če bo šlo tako naprej, delovnopravne zakonodaje kmalu niti ne bomo več potrebovali. Te nenehne reforme trga dela v smeri njegove liberalizacije nas namreč – če jih sindikati ne bodo pravočasno ustavili – glede statusa delavcev v družbenoekonomskem sistemu nezadržno vračajo v 19. stoletje. Tudi »redno« delovno razmerje bo namreč kmalu postalo samo še ena izmed oblik prekariata.
Nobene realne potrebe po novih reformah
Naj najprej opozorim na nekatere ugotovitve ministrstva iz analize učinkov izvedene obsežne reforme trga dela iz leta 2013, zlasti na dve, in sicer, da:
• liberalizacija (povečanje fleksibilnosti) trga dela sama po sebi še ne pomeni kreacije novih delovnih mest in zmanjšanja brezposelnosti, kot stvar razumejo nekateri,
• smo po indeksu varovanja zaposlitve, ki ga je razvil OECD, po tej reformi v Sloveniji zdaj pristali blizu povprečja 21 držav članic te organizacije iz EU, pri najbolj »občutljivem« podindeksu, ki meri stopnjo varovanja redne zaposlitve v primeru individualne odpovedi, pa celo močno pod tem povprečjem, tako da ima samo še pet od omenjenih držav po novem še bolj fleksibilno ureditev individualnega odpuščanja.
To pomeni, da smo v tem pogledu že ena izmed najbolj (neo)liberalnih, torej po kriterijih OECD tudi najbolj »konkurenčnih« evropskih držav. Komu na čast torej še dodatna liberalizacija odpuščanja delavcev?
Nobenih novih tovrstnih reform trga dela v resnici ne potrebujemo več. Domači in tuji kapital se v Sloveniji v primerjavi z evropsko konkurenco zdaj glede tega zagotovo ne more prav nič več pritoževati. A se kljub temu še naprej nenehno pritožuje, kar je seveda »normalno«. Ni pa normalno, da politika z reformnimi predlogi tem »tožbam« delodajalcev tudi tako servilno sledi.
Prekarizacija »rednega« delovnega razmerja
Ne vem, ali se pravzaprav sploh zavedamo absurdnosti aktualne politike na tem področju, ki se skuša boriti proti nadaljnji prekarizaciji (tj. naraščanju atipičnih oblik dela) kar s prekarizacijo delovnega razmerja za nedoločen čas.
Dejstvo je namreč, da je prav »negotovost« dela, ki je samo drug naziv za fleksibilizacijo trga dela, eden ključnih elementov pojma prekarnost. »Humanistične in družboslovne razprave s pojmom prekarnost označujejo negotovo, kratkotrajno, začasno in občasno plačano delovno aktivnost, ki se lahko opravlja znotraj ali izven delovnega razmerja« (citat iz dokumenta MDDSZ Za dostojno delo).
Če torej tudi delovno razmerje za nedoločen čas naredimo absolutno fleksibilno (in od tega v Sloveniji ne bomo več prav daleč, če bomo uzakonili še predlagan dodaten odpovedni razlog, ki sicer brez dvoma presega vse meje možnega razumevanja »kršenja« pogodbe o zaposlitvi), bo meja med »tipičnimi« in »atipičnimi« oblikami dela praktično zabrisana. In problem t. i. segmentacije na trgu dela bo s tem nadvse učinkovito, naravnost briljantno rešen. Vsi bomo v bistvu le še nekakšni prekarci, delovno pravo pa bo bolj ali manj samo še za okras. Bore malo bo še tistega, v čemer bodo z njim delavci s pogodbo za nedoločen čas bolje varovani od (ostalih) prekarcev.
Kapo dol našim delovnotržnim reformistom, v narekovajih seveda. Ta recept dolgoročnega reševanja problema segmentacije na trgu dela bodo seveda zlahka prodali tudi drugim evropskim delodajalcem in njihovim združenjem, ki so si česa takšnega že dolgo želeli.
Rezultati stoletja in pol bojev evropskih delavcev »za dostojno delo« bodo šli kajpak v franže. Iskreno torej upam, da tokratne ostre reakcije sindikatov na ta tržnoreformni predlog ne bo kak zapriseženi apologet »svobodnega tržnega gospodarstva« spet javno opljuval kot ekonomsko nerazumno ravnanje, ki da uničuje možna nova delovna mesta. Večjega nesmisla od tega si pač ni mogoče zamisliti. O tem morda kdaj drugič.
Je to res perspektivna ekonomska politika?
Nihče seveda ni tako zaplankan, da ne bi razumel aktualnih »imperativov« ohranjanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva v razmerah sodobne globalne ekonomije (tudi) na področju »stroškov dela«. Zato smo vsi – sicer z nelagodjem, pa vendarle – brez večjega odpora požrli grenko pilulo reforme trga dela iz leta 2013 in njene široke (celo že preširoke) fleksibilizacije trga dela. A vsaka dodatna pilula v tem pogledu bi bila trenutno povsem odveč in škodljiva.
Če slovenski (in tuji) delodajalci niti v teh razmerah niso sposobni uspešno poslovati, razlogi za to zagotovo niso več v pretirano rigidnem trgu dela, ampak jih bo treba iskati drugje.
Predvsem pa poslovne uspešnosti perspektivno tudi sicer ne bo več mogoče graditi zgolj na ceneni »delovni sili«, ampak le na učinkovitejši izrabi sicer neizmernega, a v teh razmerah zelo slabo (po strokovnih ocenah vsaj za kakih 30 odstotkov podoptimalno) izkoriščenega »človeškega kapitala« kot najpomembnejše konkurenčne prednosti podjetij v sodobnih razmerah za gospodarjenje. Na višji dodani vrednosti torej, ne na nižjih »stroških dela«. To dvoje žal preprosto ne gre eno z drugim.
Kratkoročno na videz ekonomsko sila učinkovita tayloristična »utilizacija stroškov delovne sile« v obliki nenehne intenzifikacije dela ob istočasnem nižanju pravic delavcev in zaposlitvene varnosti namreč na drugi strani dobesedno ubija »zavzetost« (delovno motivacijo in organizacijsko pripadnost) zaposlenih kot nosilcev človeškega kapitala in s tem še znižuje njihovo inovativnost in produktivnost. Deluje torej ravno nasprotno od tega, kar naj bi bil sicer eden temeljnih proklamiranih ciljev nacionalnih in evropskih politik zaposlovanja. Z drugimi besedami, z nenehnim zniževanjem zaposlitvene varnosti slovenskih delavcev v resnici obilno pljuvamo v lastno skledo konkurenčnosti.
Graditi na “delovni sili” ali na “človeškem kapitalu”?
Kam torej naprej? Kje so vendarle še – in to praktično brezmejne – ekonomsko razvojne rezerve? Samo še v učinkovitejšem produkcijskem angažiranju objektivno razpoložljivega človeškega kapitala, ki ga zdaj nadvse lahkomiselno uničujemo. In s tem tudi lastno konkurenčnost. S sedanjim produkcijskim učinkom »delovne sile« (borih 74 odstotkov povprečja evrskega območja), ki že zdaj diha le še na škrge, ne bomo prišli nikamor. Še manj z nekakšnimi nenehnimi koncesijami kapitalu in dobičkom njegovih lastnikov, ki pa jih v razvitih državah spričo prenizkega agregatnega povpraševanja kmalu ne bo več kam produktivno reinvestirati (razen v »prevzeme« obstoječih podjetij, ki pa zelo redko prinesejo kako novo delovno mesto, prej obratno).
Naj bo torej dovolj raznih reform trga dela, storimo končno nekaj tudi za višjo zavzetost zaposlenih (angl. employee engagement) kot nosilcev človeškega kapitala in s tem za »pravo«, ustvarjalno (ne zgolj stroškovno) konkurenčnost slovenskega ¬gospodarstva.
V tem pogledu je po spoznanjih sodobnih organizacijskih ved ključno predvsem omogočiti vsem zaposlenim kot nosilcem človeškega kapitala, da so v produkcijskih procesih obravnavani kot »subjekt«, ne zgolj kot »mezdna delovna sila«, in vsestransko vključeni v organizacijo, kar je temeljni pogoj za njihovo delovno motivacijo in identifikacijo s cilji podjetja, posledično pa za učinkovito sproščanje vseh njihovih razpoložljivih produkcijskih potencialov (znanja, veščin in ustvarjalnosti) v smeri doseganja teh ciljev.
Nujno torej potrebujemo visoko razvit sistem vseh treh temeljnih oblik sodobne delavske participacije: soupravljanja, udeležbe pri dobičku in širšega notranjega lastništva zaposlenih. Se pravi, več »ekonomske demokracije«, ne pa (še) več »diktature kapitala«.
Toda reform v tej smeri žal pri nas ni od nikoder. Celo nasprotno. Predlog novega zakona o soupravljanju delavcev je bil pred kratkim v DZ nadvse lahkotno zavrnjen, namesto celovitega in davčno podprtega sistema finančne participacije zaposlenih, pri kateri še posebej izrazito zaostajamo za razvito Evropo in tudi za ZDA, pa nam vlada ponuja le nekakšno razvojno popolnoma benigno razbremenitev plač »ključnih kadrov« (beri: predvsem menedžerjev). Smo v Sloveniji z aktualno ekonomsko politiko sploh še resni?
Mato Gostiša, 29.08.2016