Dr. Maks Tajnikar je v Delu objavljeni članek začel z mislijo: “Evropa in z njo Slovenija živita v svetu zmot. A če ljudje preveč zmot vzamejo za svoje, je to lahko nevarno?” Naslovil ga je: ZMOTA NA ZMOTO – KATASTROFA.
Sintezin član Andrej Cetinski komentira:

Če nam zdravje opeša, najprej ugotovimo, zakaj se nam je to zgodilo, in šele za tem se odločamo o načinu zdravljenja. Tega pravila se pri upravljanju uspešnih podjetij dosledno držijo, bolj redko pa se tako ravna pri upravljanju države. Pri slednjem se namreč že po pravilu kot zmotno opredeljuje večino tega, kar je počela predhodna vlada, še posebno če ta pripada drugemu političnemu taboru kot aktualna vlada. Rezultat takega početja je – če ostajamo znotraj domačih logov -, da Slovenci svojo državo vse prej kot dobro upravljamo. O zmotah, ki jih pri tem pogosto spregledamo, je v prispevku z gornjim naslovom spregovoril dr. Maks Tajnikar. Da se je tega lotil, je pohvalno. Verjamem tudi, da Tajnikar dopušča, da njegove diagnoze v vseh pogledih niso neoporečne in zato z razumevanjem sprejema opozorila, kje morebiti ne razmišlja najbolje. Eno od zmot je v članku naslovil »zmota o korporativnem upravljanju«, njeni razlagi, ki jo navaja, pa sam ne pritrjujem. Ker gre za pomembno upravljavsko vprašanje, naj ne bo odveč, če svoje poglede o tem konkretneje predstavim.
Tajnikarja razumem tako, da naj podjetje upravljajo njegovi lastniki. Ker je vladnim ministrom zaupana vloga zastopnika »državne lastnine«, bi ti morali imeti ključno vlogo pri njenem upravljanju. Mi pa smo jih, citiram Tajnikarja, »umaknili na varno, napravili prazen prostor, kjer bi morali sedeti lastniki, podjetja pa prepustili zmedenemu gospodarjenju«. V nadzornem svetu (NS) našega državnega holdinga (SDH) res ne sedijo ministri, to ima Tajnikar prav, zato pa je vseh 5 njegovih članov izbrala in imenovala vlada, tako da si je težko predstavljati, da bi tak NS ne uresničeval interesov lastnika oziroma v tem primeru njega predstavnika, to je vlade. V ureditvi, ki jo uporabljamo pri upravljanju državnega premoženja, torej ne vidim zmote v takem smislu, kot jo opredeljuje Tajnikar.
S Tajnikarjem se vsebinsko očitno razhajava v izhodiščnem pogledu, kdo naj upravlja velika podjetja. Tajnikar to vlogo prepušča lastnikom, sam pa dajem prednost rešitvi, ki jo preizkušeno uspešno uporabljajo Nemci. Ključne sestavine njihove ureditve (ponavljam: v večjih podjetjih) so te:
– 50% upravljavske moči v NS imajo lastniki. Če ima podjetje širši družbeni pomen, država poskrbi, da so širši interesi tudi lastniško ustrezno zavarovani, konkretno tako, da je država neposredno ali pa preko zveznih dežel ali večjih mest v podjetju lastniško udeležena. Za varovanje splošnih interesov praviloma zadostuje že 30% lastniški delež. (Dva primera: Nemški Telekom: država 31% lastnik; Fraport – tudi lastnih našega Brnika: deželna vlada 31%, mesto Frankfurt 20% lastnik).
– 50% upravljavske moči v NS majo zastopniki interesov dela, ti pa se delijo v tri veje: a)predstavniki širše organiziranih, od vodstva podjetja neodvisnih sindikatov b)predstavniki v podjetju zaposlenih; c)predstavnik vodstvenih delavcev podjetja.
Spričo pestre sestave so NS v večjih nemških podjetjih številčno bogati in imajo po zakonu 20 članov. Neredko imajo NS še stalne svetovalne organe, v katerih delujejo ugledni gospodarstveniki. (V svetovalnem organu Fraporta jih je kar 17.). Je pač tako, da je upravljanje ključni dejavnik uspešnosti podjetja in malokaj je dražje od slabega upravljanja.
Zaradi prostorskih omejitev le še nekaj mnenj:
– Nemčija je gospodarsko ena najbolj uspešnih in socialno dobro urejenih držav. K temu uspehu nedvomno odločilno prispeva domišljena sistemska ureditev upravljanja njihovih podjetij.
– Spričo sistema upravljanja, ki ga imajo, in ob smiselno urejenem solastništvu nosilcev splošnih interesov v podjetjih splošnega pomena, so ti interesi pri upravljanju nemškega gospodarstva primerno upoštevani, to pa je pomembno za njegovo konkurenčnost.
– Slovenija bi ravnala razumno, če bi nemški model upravljanja podjetij in privatizacije več ali manj v celoti prevzela za svojega in ga torej ne bogatila z lastnimi inovacijami. Njen jutrišnji gospodarski razvoj bi bil v tem primeru za gotovo veliko uspešnejši, kot bo sicer.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 23.4.2016