Slovenija v krempljih krize – Kaj pa nesposobnost vodenja?

… v Sobotni prilogi zapisal, da ima majhna država omejeno število za tekmovanje sposobnih ljudi in omejeno moč. K temu lahko dodam le, da na žalost prav ti, za tekmovanje sposobni niso v politiki in nimajo moči, medtem ko so nesposobni v politiki in imajo preveč moči… Očitno voditelji niso bili sposobni razumeti, da ne moremo in ne smemo vleči vzporednic z velikimi in da moramo stopiti na lastno pot… Smo premajhni, da bi izvažali politiko, lahko pa znanje in dobre izdelke… Ena največjih komparativnih prednosti, ki je ne znamo in nočemo začeti izkoriščati, je naše naravno okolje. Na najmanjši možni površini imamo izjemno biološko raznolikost, raznovrstne tipe voda in zaokroženo biotsko in geografsko pestrost. To, kar je za Arabce nafta, bi morala biti za Slovence voda, kajti po vodnem bogastvu smo daleč pred drugimi…. Prav tako nismo izkoristili izhodiščnega potenciala osamosvojitve – vseh dobronamernih in sposobnih ljudi, tudi onih v Slovenskem svetovnem kongresu. Preprosto smo jih zavrgli in zavrnili…. Namesto prodora smo se predolgo ukvarjali s privatizacijo, katere model je vodil v destrukcijo gospodarstva in v »privatizacijo«, ki ji lahko mirno rečemo navadna kraja. Vsi smo postali potencialni tajkuni. Le denarja je bilo premalo za vse. Šlo je za moralno vprašanje, a ga država ni bila sposobna prepoznati in razumeti, še manj poiskati odgovor…. Ne le politika, tudi uradna ekonomija ni mnogo boljša. O gospodarstvu nas učijo posamezniki, ki so znanje polovili po akademskih hodnikih in nimajo niti pol leta prakse v realnem gospodarstvu… Na koncu se vedno izkaže, da postavljajo le hipoteze in diagnoze, nihče od njih pa ne pozna in ne ponudi terapije, s katero bi ozdravili gospodarstvo. In kdor ne ponudi ustrezne terapije, pač ni zdravnik….

Slovenija svojih politikov ne more plačevati, kot jih plačujejo velike države, saj tega ni sposobna… V politiki bi morali imeti ljudi, ki so se v življenju že dokazali, ki so že z vsem preskrbljeni in jim plače ter privilegiji ne pomenijo nobenega izziva več. Na lokalnih ravneh bi politična funkcija morala biti častna, ne pa, da je za mnoge samo cilj za okoriščanje… Morali bi narediti rez, ki bi očistil državo in vso njeno administracijo postavil na realna tla. V Švici, ki ima štirikrat več prebivalcev kot Slovenija, imajo za polovico manj ministrstev. Kako je ime ministrom, skoraj nihče ne ve, ker so to uradniki, ki delajo v dobro ljudstva in se ne kažejo v javnosti ter jim njihova lastna promocija ni prioriteta. Besedo imajo gospodarstveniki in inovatorji, zdravniki in drugi strokovnjaki, ki prispevajo k razvoju in blaginji ter s svojim delom in idejami polnijo državno blagajno… Počasi bi morali sprejeti v zavest dejstvo, da je za nas ključna produkcija idej in dobrih izdelkov, ne pa bohotenje državnega aparata… A za to sta potrebni najprej moralna streznitev in prenova, to pa bo dolg proces, kjer bo ključno, da bodo že učenci v prvem razredu začeli razlikovati med poštenim in nepoštenim, kjer bodo moralne vrednote del izobraževanja in vsakdanjega življenja. Za zdaj na tem področju nismo še nič naredili. Skrbimo za vse mogoče pravice posameznika, tudi kriminalca. Ne poskrbimo pa za osnovno človekovo pravico: perspektivno življenje v poštenem okolju.

Božo Dimnik, Sobotna priloga, 16.07.2011