Nedavni pokojninski referendum ni bil toliko zadnji korak temeljitega strateškega razvojnega premisleka, kot je bil posledica niza pogajalskih napak, predvsem vladne strani. Najbolj je izstopal poskus vladajoče koalicije pred ustavnim sodiščem preprečiti pokojninski referendum, potem ko je reformni predlog ostal neusklajen med socialnimi partnerji. Gre za precedenčno potezo v zgodovini slovenskega socialnega partnerstva… Celo v obdobju najobsežnejših in najzahtevnejših reform v devetdesetih letih je veljalo, da socialnih reform ljudem ne bo mogla enostransko vsiliti niti vlada niti mednarodne organizacije. Če bi pogajalske strani čas, energijo in razpoložljive finančne, strokovne in druge vire vložile v izpopolnitev pokojninske reforme namesto v spor pred ustavnim sodiščem ter v izredno polarizirano referendumsko kampanjo, bi verjetneje v razumnem roku dobili pokojninsko ureditev, usklajeno med vsemi socialnimi partnerji.
Peter Diamond in Nicholas Barr sta v svojih priporočilih, kako se lotevati pokojninskih reform, kot prvo izhodišče za reformo poudarila, da ne obstaja en sam najboljši pokojninski model, za katerega bi se morale prizadevati vse države, ki reformirajo svoje pokojninske sisteme. Pokazala sta na kompleksne povezave med pokojninskim modelom ter drugimi finančnimi in socialnimi vprašanji…. Ne glede na pokojninsko ureditev, dokladne ali naložbene načrte, in ne glede na različne pokojninske sheme, so pokojninski sistemi eden najpomembnejših virov nacionalnih prihrankov. Zato je pomembno iskati načine, kako določen manjši del prihrankov preusmeriti v dolgoročno financiranje gospodarskega razvoja. Prav sposobnost preusmeritve dela financ v podporo dolgoročnemu razvoju gospodarstva bi moral biti eden ključnih izzivov reformiranih pokojninskih ureditev…. Tudi davčna reforma, namenjena dvigu nacionalnih prihrankov, fiskalni trdnosti in novim investicijam, lahko postane zaveznik celovite razvojne strategije.
Matjaž Nahtigal, Delo, 02.07.2011
strinjam se s tem kar sem prebral.
MARCEL MALOVRH
Gotovo imata P.Diamond in N.Barr prav, ko trdita, da ni najboljšega pokojninskega sistema. Zato mislim, da so vse velike razprave o vključevanju takih in drugačnih stebrov v pokojninski sistem neučinkovito teoretiziranje, če ne bomo rešili ključnega pšroblema. In to je zaposlitev. Ljudem je treba zagotoviti delo in take pogoje dela, da bodo dovolj zaslužili za življenje in za zagotovitev socialne varnosti. Potem bo najbrž lahko učinkovit katerikoli model. Naš model medgeneracijske vzajemnosti in solidarnosti se mi ne zdi slab. Seveda pa ne more delovati, če tolikšen del prebivalstva nima zaposlitve, saj se pokojninski sklad nima od kje napajti. Ampak to velja enako za vsako drugo obliko pokojninskega varčevanja. Varčuješ lahko le, če kaj imaš, če kaj zaslužiš. In: Varčevanje je smiselno, če so prihranki varno naloženi. Katera oblika varčevanja je danes povsem zanesljiva?
Tudi problematika staranja prebivalstva v zvezi z vzdržnostjo pokojninskega sistema se mi ne zdi ključen problem. Ta problem preveč poudarjamo. Delo, ki je potrebno, da družba živi, bo pač treba opraviti. Če ne bomo imeli svojih mladih ljudi, bodo prišli pa od drugod. Treba jih bo polnopravno vključiti v družbo, pa bodo delali in prispevali v pokojninski sklad. Torej nehajmo se sprenevedati. Ključen problem pokojninskega sistema je pomanjkanje delovnih mest. Politične in gospodarske napore je treba usmeriti predvsem v to.