Kako naj se Slovenija odzove na valove beguncev?
Dopis SINTEZE vladi Republike Slovenije, 25.8.2015:
Ne samo, da tokovi beguncev z Bližnjega in Srednjega Vzhoda, iz Severne in Centralne Afrike ne pojenjujejo, temveč se v zadnjem obdobju še krepijo. To niso ljudje, ki iščejo boljši kos kruha in to niso brezskrbni, neodgovorni ali vihravi ljudje. V veliki večini so ljudje, ki si z begom z uničenega doma poskušajo rešiti golo življenje. Na tisoče jih beži pred nerazumljivimi vojnimi grozodejstvi, ki uničujejo njihove države, gospodarstva, družbe. Njihovi domovi so uničeni, družine pogosto razpršene ali pobite. Beg je za večino teh ljudi edino upanje.
Toda kam? Vse več evropskih držav ocenjuje, da je število beguncev pri njih že doseglo ali celo preseglo še sprejemljivo mejo, zato poskušajo na različne, tudi nehumane in nasilne načine preprečevati njihovo priseljevanje.
Slovenija se s temi valovi novih priseljencev iz Afrike in Azije doslej še ni direktno soočila, nobenega dvoma pa ni, da se bo prav v kratkem. Imamo sicer določene izkušnje z begunci iz balkanskega pekla, ki nam lahko pomagajo pri oblikovanju nekakšnega nacionalnega načrta, kako ukrepati, toda prav gotovo bomo soočeni z vrsto povsem novih težav in vprašanj, na katere bo treba iskati drugačne odgovore, kot smo jih poznali doslej. Eno povsem novih vprašanj bodo komunikacijske težave, ki jih z begunci iz Bosne, Kosova ali Makedonije doslej skoraj ni bilo.
Naše in tuje izkušnje nas opozarjajo, da so večletne nastanitve beguncev v nekakšne zbirne centre slaba rešitev. Več kot je beguncev v takem centru, večja je verjetnost, da se bo iz njega razvil nekakšen geto, v katerem bodo ljudje obsojeni na trajni status begunca in (nezaželenega) tujca. V takih getih se nujno oblikuje posebna subkultura, ki je tuja družbi okolja in je pogosto na robu nezakonitosti in nasilja.
V SINTEZI-KCD smo o tej problematiki veliko razmišljali in razpravljali. Med drugim smo ugotovili, da različni podatki kažejo, da imamo v Sloveniji več deset tisoč hektarov neobdelane, zapuščene, pa tudi že zaraščene plodne zemlje in več deset tisoč zapuščenih, nenaseljenih hiš. Zato predlagamo Vladi, da te podatke ponovno zbere in kvalificira ter se spoprime z vprašanjem, ali bi bilo mogoče vsaj del teh beguncev po krajšem bivanju v zbirnih centrih napotiti na te lokacije, jih tam nastaniti, stimulirati lokalne skupnosti za sodelovanje z njimi in jim nuditi nujno začetno pomoč. Tako bi tem ljudem dali upanje in realno možnost za ponovno resocializacijo in celo realno družbeno reintegracijo.
Zavedamo se, da je to drzen projekt, ki ga bo na začetku spremljala vrsta težav. Toda, ali bodo te težave večje od trajnih težav, če bomo imeli več tisoč beguncev leta in leta v zbirnih centrih oz getih? Naivno in politično neodgovorno je verjeti, da bo v bodočih tokovih beguncev Slovenija zgolj tranzitna dežela. Že načrt EU o razporeditvi beguncev po vseh državah članicah predvideva trajnejše bivanje, ob enem pa bodo naraščajoči odpori v državah, ki so doslej sprejemale največ beguncev, redefinirali njihove želene končne destinacije.
Begunci, ki bodo prihajali, bodo pogosto povsem različni. To bodo lahko družine ali ostanki družin, sirote, samski moški ali ženske, vseh življenjskih dob, povsem različne usposobljenosti ali izobrazbe, različnih kultur in jezikov. Še največ podobnosti bodo verjetno imeli v veri, kajti skoraj zagotovo bo večina muslimanov. In dolgotrajna, ali celo trajna »getoizacija« se nam kaže kot najmanj primerna rešitev.
Seveda vsi ti ljudje ne bodo primerni za model reševanja, ki ga predlagamo. Tiste, ki bi jim ponudili možnost nekakšne »samooskrbe« na zemlji (vemo, da industrija ponuja zelo malo možnosti za zaposlitev), z organizirano začetno državno in lokalno pomočjo, bi bilo potrebno skrbno odbrati, pri čemer bi verjetno imele prednost družine; za otroke so zbirni centri najtežji.
V SINTEZI-KCD predlagamo, da Vlada takoj s pozitivnim pristopom organizira strokovno razpravo in presodi možnosti, obseg in načine realizacije tega oz takega projekta ter zaprosi občine, da zberejo podatke in pripravijo vse potrebno za tovrstno »poselitev« marljivih, nekoč urejenih družin, ki si z begom z uničenega doma, poskušajo rešiti golo življenje. Neobdelana zemlja in zapuščeni stanovanjski objekti bi ponovno zaživeli, samooskrba bi se povečevala in slovenski narodni značaj bi pridobival na prepotrebni kozmopolitskosti.
Verjetno se bo pri posameznikih pojavilo veliko skepse, nepripravljenosti, nezaupanja, celo nasprotovanja, pa tudi vrsta povsem praktičnih pravnih vprašanj, toda če bo to vsestransko (tudi medijsko-predstavitveno) dobro pripravljen državni projekt, bo probleme mnogo lažje reševati. Vsekakor ima (kljub večji organizacijski zahtevnosti) razpršeno poseljevanje na opuščenem podeželju ter postopna resocializacija in integracija neprimerljive prednosti pred velikimi koncentracijami v trajnih zbirnih centrih. Tu namreč ne gre za prehodne begunce, ki se bodo po nekaj mesecih vračali domov.
Ukrepati moramo takoj. Val beguncev, ki bo v naslednjih mesecih ali drugo leto zagotovo pljusknil tudi v Slovenijo, nas ne sme najti nepripravljene. In pripravljanje zgolj zbirnih centrov prav gotovo ni ne prava ne edina ne trajna rešitev tega problema, da o humanih in občečloveških razsežnostih begunstva sploh ne govorimo.
PS:
V kontekstu zgornjega predloga o reševanju begunske problematike se bo seveda odprlo tudi vprašanje, zakaj ne bi na ta način reševali tudi problema brezdomnih družin in državljanov Slovenije. Ne glede na dejstvo, da bodo nekateri to vprašanje zaostrovali zgolj zato, da bi za njim skrili generalno nasprotovanje begunskemu pritoku, je vprašanje upravičeno in ga je treba resno obravnavati.
Vsekakor je treba ponuditi, in to prednostno, to možnost tudi našim državljanom, ne glede na to, da se bo v številnih primerih izkazala za naše državljane kot nezanimiva, saj naš socialni sistem še vedno ne stimulira k samooskrbnemu preživljanju z delom »tudi na ne-lastni zemlji«.
Čeprav z vidika preživetja in varnosti naših državljanov in beguncev ni mogoče enačiti ali enako obravnavati, to seveda ne pomeni, da bi bili naši državljani iz predloga izključeni. Nasprotno, obravnavati bi jih morali prednostno in jim ponuditi boljše pogoje, kajti končni cilj, revitalizacija degradiranega okolja in resocializacija ljudi, je navsezadnje isti.
Zato v SINTEZI-KCD Vladi predlagamo, da takoj organizira strokovno razpravo za presojo možnosti, obsega in načinov za realizacijo takega projekta. Zaprosi naj tudi občine, da zberejo podatke in pripravijo vse potrebno za tovrstno »poselitev« prednostno naših in nato begunskih družin. Neobdelana zemlja in zapuščeni stanovanjski objekti bi ponovno zaživeli, samooskrba bi se povečevala in slovenski narodni značaj bi pridobival na prepotrebni kozmopolitskosti.
Jožica Grgič v članku Divjaki v človeški preobleki na zanimiv način predstavi pogled na begunsko krizo in prastrah nekaterih Slovencev in Evropejcev. »Begunci iz Azije in Afrike vzbujajo sum, da bodo spremenili naš beli svet, kjer vladajo red, ljubezen, mir, poštenost in strpnost. Begunce sumijo, da so divjaki v človeški preobleki, ki nas bodo preplavili, nam vzeli evropsko-krščansko identiteto in vrednote, nas obglavljali in razstreljevali… Kot da bi sočutja zmanjkalo, kot da bi ga vsega porabili za svoje junake v resničnostnih šovih, talentih, limonadastih nadaljevankah…
Tokratni eksodus ni nekaj novega v zgodovini. Begunci kot množični fenomen so se prvič pojavili po koncu prve svetovne vojne po razpadu velikih državnih tvorb in nastanku novega reda. Zahodna Evropa je po drugi svetovni vojni sprejela več kot deset milijonov beguncev iz Vzhodne Evrope. Koliko Slovencev se je izselilo v Nemčijo, Belgijo, Argentino, ZDA, Avstralijo … Današnja bogata Evropska unija se boji razmeroma majhnega števila beguncev iz Azije in Afrike. Česa se boji? Izgube identitete? Civilizacijske dediščine? Ne pozabimo, da evropska dediščina niso samo razsvetljenstvo, humanizem, demokracija, svoboda, mir, ampak tudi nacizem, holokavst, dve svetovni vojni … Evropska unija še nikoli ni delovala tako trhla tvorba kot v teh dneh. Zapiranju zunanjih meja logično sledi zapiranje notranjih…«
Profesor Rasto Ovin v članku Slovenija in begunci pravi, da je zapiranje Slovencev pred tujimi vplivi imelo v zgodovini pomembne rezultate, omogočilo je homogenost, ki nas je ohranila na tem geografskem območju, a na ekonomskem področju nam to prav gotovo ne koristi.
Ob sedanji begunski krizi pa je vendarle čas, da se vprašamo, kaj pa bi begunci, ki bi našli pot v Slovenijo, za nas lahko pomenili tudi dobrega. Glavnino sedanjega toka predstavljajo begunci, ki so za prehod mej in vse mogoče transporte odšteli po 10.000 dolarjev in več. To niso družine s povprečnim dohodkom, ampak, milo rečeno, gre za zgornji srednji razred. Za ekonomista je prihod nesrečnikov iz arabskih držav prej priložnost kot problem. Omogočimo nesrečnikom, da tu ponovno z gradnjo svoje sreče pomagajo tudi nam.
Matjaž Nahtigal in Roberto Biloslavo z Univerze na Primorskem v prispevku Evropa ne potrebuje novih železnih zaves pišeta, da je Evropski razvoj vedno potekal hkrati z odprtostjo do migracijskih tokov. Zdaj pa se EU že predolgo ukvarja sama s seboj, s trajajočo finančno, gospodarsko in socialno krizo. Dogme privatizacije, liberalizacije in strukturnih prilagoditev pustošijo po Evropi, zlasti v perifernih državah. Pri tem je evropska solidarnost zatajila navznoter, še bolj pa do držav in področij zunaj evropskih meja. Kljub eroziji solidarnosti je še nekaj upanja, ki ga vzbuja prebujena evropska civilna družba, nevladne organizacije in posamezniki, ki samoiniciativno pomagajo pri reševanju begunske krize.
Migracijski tokovi so v preteklosti Evropi pripomogli h gospodarskemu razvoju. Razvoj socialnih modelov je potekal hkrati z odprtostjo do migracijskih tokov. Če se danes razgrajujejo evropski socialni modeli in se poglablja prepad med privilegiranim slojem družbe ter večinsko izločenim prebivalstvom, se to ne dogaja zaradi migracijskih tokov ali zaradi solidarnosti z begunci, ampak zaradi evropske ekonomske, finančne in socialne ortodoksije. Nujen je obrat trendov v smer večje vključenosti, večje uravnoteženosti, k trajnostnemu in pluralnemu razvoju. Namesto ustvarjanja novih železnih zaves lahko v spremenjenem kontekstu gledamo na begunsko krizo kot na priložnost za izboljšanje človeških, ekonomskih, izobraževalnih in socialnih priložnosti.
Mati Agnes Mariam, predstojnica samostana v kraju Kara v provinci Homs o začetku konflikta v Siriji: “Na začetku krize je bilo gibanje, ki je bilo nadaljevanje procesa damaščanske pomladi – zahteve za demokratizacijo po smrti Bašarjevega očeta Hafeza al Asada. V ospredju gibanja so bili sekularisti, intelektualci z dejanskim načrtom za prihodnost države v obliki političnega programa. Z deklaracijo so zahtevali reforme in oblast jih je vrgla v ječo. Takrat so se zato začele spontane demonstracije. Sprva smo vsi pozitivno gledali na revolucijo, večina si je želela sprememb. Toda kmalu smo ugotovili, da je nekaj hudo narobe.
Že marca 2011, blizu velike noči, so nam mladinci povedali, da so na lastne oči videli neidentificirane oborožene skupine, ki so streljale vsevprek. Na pripadnike varnostnih sil, demonstrante, civiliste, mimoidoče… Globalni mediji pa so nam predstavljali le dve strani: miroljubne demonstrante in represivne varnostne sile, mi pa smo vedeli, da je na delu še tretja stran – tista, katere namen je bilo ustvarjanje kaosa. Opazili smo, da mediji načrtno prikrivajo obstoj odredov smrti. Nato sem 5. decembra 2011 v Homsu na lastne oči videla odrede smrti in njihove žrtve. Več kot sto mrtvih civilistov, ki so bili ubiti brez boja. Likvidirani so bili samo zato, ker so pripadali kateri izmed javnih služb, med njimi so bili poštar, električar, zdravnik … Trgovca, ki na ukaz upornikov ni hotel zapreti trgovine, so razsekali na koščke. Zavedala sem se, da takšno nasilje nima nobene druge logike kot zgolj sejanje kaosa. Mediji so o teh zločinih molčali.
Kar se je zgodilo v resnici, je bil inženiring. To je bila gotovo najbolj virtualna revolucija v zgodovini. Poleg prikrivanja odredov smrti, ki so bili odgovorni za nasilje, je bila na delu tehnologija prepričevanja javnosti z lažnimi novicami in ponarejenimi videoposnetki, o žrtvah, ki naj bi jih zagrešile varnostne sile.
Nekega jutra, zgodaj spomladi 2011, je Al Džazira poročala, da so pretežno krščansko četrt v Damasku obkolili tanki, londonski observatorij za človekove pravice pa je povedal, da je bilo ubitih 25 miroljubnih demonstrantov. Naslednji dan mi je duhovnik iz te četrti povedal, da v njegovem kraju ni bilo tankov in nobene žrtve. Povedal pa je, da so bile organizirane inscenirane demonstracije za televizijske kamere. Takšne demonstracije smo doživeli tudi v naši vasi. Bilo je kot v studiu. Na tla so meter vsaksebi narisali točke, na katerih so stali demonstranti, da bi bili na posnetkih videti številčnejši. Zbralo se je kakih tristo ljudi. Sodelovali so le najpreprostejši sloji in posamezniki, ki so vse življenje stali na robu zakona, ter mladoletniki in otroci. Otroke so podkupili s sladkarijami, odrasli pa so prejeli denar. Brez denarja ni bilo demonstracij. Delili so ga kar iz bisag in s tovornjaka, ki je bil parkiran ob glavni cesti. V Parizu sem potem videla razstavo grafičnega oblikovalca sirske revolucije z vrhunsko oblikovanim plakatom…..”