močno orodje neoliberalne politike

Pred približno dvema letoma je Slovenija pod zunanjimi pritiski v ustavo zapisala obvezo, poznano z imenom »zlato fiskalno pravilo« (ZFP), pred kratkim pa je parlament sprejel še zakon, s katerim država konkretneje opredeljuje, kako bo to obvezo uresničevala. Osrednja vsebina ZFP je zahteva, da morajo biti prihodki in odhodki države srednjeročno uravnoteženi, kar pomeni, da se država ne sme več zadolževati, vsaj ne dolgoročno. Ta obveza je močno problematična, o tem, zakaj tako mnenje, poskušam pojasniti v tem prispevku.
Najprej o vlogi zadolževanja oziroma kredita. Če naj tržno povpraševanje ne zaostaja za ponudbo, mora del družbe, ki ustvarja prihranke, le te vsaj prehodno prenesti na tisti del družbe, ki troši več od njegovih prihodkov in ima torej finančne primanjkljaje. Te prenose prihrankov se pretežno izvede s kreditom in zato ima ta izjemno vlogo pri zagotavljanju stabilnosti trga in gospodarske rasti. V novejšem obdobju, ko vse bolj prevladuje neoliberalni kapitalizem, pa kredit svojega poslanstva ne izvaja več zadovoljivo. Razlog je to, da imajo vse bolj bogati vedno večje prihranke, večina prebivalstva pa je vse bolj revna in kreditov ni sposobna vračati, seveda pa tudi ne najemati. Ta razkorak med ponudbo in zdravim povpraševanjem po kreditih je med osrednjimi povzročitelji krize, ki je svet zajela v letu 2008. Predvsem v ZDA pa tudi ponekod po Evropi so se z njo učinkovito spopadli, osredji prijem, ki je bil pri tem uporabljen, pa je bila krepko povečana poraba države, ki jo je ta financirala z zadolževanjem. Kratko povzeto: zadolževanje države se v neoliberalnem kapitalizmu potrjuje kot nepogrešljiv inštrument za vzdrževanje znosnega tržnega povpraševanja, ki ga vse bolj spodjedajo razlike med bogastvom na eni strani in revščino na drugi. Onemogočiti njegovo uporabo tako, da se ustavno uzakoni ZFP, se zato kaže kot vse prej kot razumno ravnanje.
ZFP v ZDA ne upoštevajo, saj se je njihov državni dolg od leta 2007 do lani podvojil (leta 2007 je bil 63% BDP, lani pa 103%). Na tej nenavadni prepovedi zadolževanja vztraja predvsem Nemčija, ki ga je podobno kot marsikaj drugega vsilila EU in tako velja sedaj za evropsko mantro.
Poskušajmo na primeru Slovenije oceniti, kako naj bi ZFP delovalo. Pri tem je koristno poznati ključne podatke o strukturi našega proračuna, predvsem naslednje (leto 2014):
– Z davki in prispevki se zbere 85% proračunskih prihodkov, tri največje postavke pa so: socialni prispevki – 35%, DDV in trošarine – 34%, dohodnina 12%.
– Za socialne in podobne dajatve se nameni 45% proračunske porabe, za javni sektor (zdravstvo, šolstvo, javno uprava,..) pa 44%.
– Proračunski odhodki so bili lani za 8% višji od prihodkov.
Možna proračunska poraba bo ob ZFP odvisna le še od proračunskih prihodkov. Njihov pretežni del odpade na davke in prispevke. Prihodki bodo torej rastli predvsem z večanjem BDP, lahko pa tudi na račun ostrejšega obdavčevanja. Kar zadeva slednje, je treba računati z nasprotnim procesom, to je z zniževanjem davčnih obremenitev. To namreč ustreza neoliberalni logiki in skladno z njo vlada že napoveduje odpravo najvišje dohodninske stopnje, iz gospodarstva pa prihajajo zahteve po znižanju socialnih prispevkov za visoke plače (socialna kapica), ki jim bo vlada prej ali slej prisluhnila. Z veliko zanesljivostjo je torej treba računati, da se bo delež davkov v BDP v naslednjih letih znižal, davčne spremembe pa bodo predvsem koristile sloju prebivalstva, ki že ima več od povprečja.
Če odmislimo pravkar omenjene davčne spremembe, bo prihodnja proračunska poraba odvisna predvsem od gospodarske rasti. Nanjo vpliva več dejavnikov, od katerih je primerno tu izpostaviti le enega, to je proračunsko porabo. Na ravni države logika, po kateri lahko potrošiš največ toliko, kot zaslužiš, ne deluje enako kot v gospodinjstvu. Proračunska poraba namreč pospešuje tržno povpraševanje in s tem gospodarsko rast, ob višjem BDP pa so večji tudi proračunski prihodki. Ta povezava deluje seveda tudi v nasprotni smeri, saj proračunsko varčevanje znižuje BDP in s tem tudi proračunske prihodke. Zato povzroča proračunsko varčevanje, ki ga Bruselj skladno z idejo o ZFP vsiljuje evropskim obrobnim državam, predvsem veliko nezaposlenosti in bede, bore malo pa je od njega koristi.
Država, ki se jo dobro upravlja, lahko torej večanje proračunske porabe izkoristi kot orodje za pospeševanje gospodarske rasti. To možnost pa bo težko uporabila, če se sama z ustavo zaveže, da se ne bo zadolževala. Tudi s tega vidika je ZFP vse prej kot razumen ukrep, saj bo zaradi njega naša gospodarska rast v prihodnje nižja, kot bi vsaj potencialno lahko bila. Kot primer omejitve, ki jo za državo predstavlja ZFP, naj omenimo, da spričo tega, da se država dolgoročno ne sme več zadolževati, ne bomo mogli sami graditi drugega tira do Kopra. Gradnjo bo lahko financiral le tuj kapital, ki pa se tega zahtevnega posla ne bo lotil, ne da bi za »nagrado« dobil še dovolj zanimiv povezan posel, recimo ključno vlogo pri upravljanju luke Koper.
Zaradi ZFP bodo torej proračunski prihodki države slej ko prej nižji, kot bi sicer lahko bili. Temu se bo morala prilagoditi tudi poraba. Najbolj bo na udaru javni sektor, to so predvsem šolstvo, zdravstvo in javna uprava, ki danes potrošijo blizu polovice proračunskih sredstev. Ta sektor bo svoje finančne zadrege zelo verjetno razreševal po dveh poteh, to je z racionalizacijo poslovanja in s privatizacijo. V javni upravi je zato v prihodnje treba pričakovati zmanjševanje števila zaposlenih in tudi privatizacijo nekaterih njenih aktivnosti, v zdravstvu in tudi v šolstvu pa se nam obeta obsežnejša privatizacija.
Približno enak obseg sredstev kot za javni sektor namenja proračun socialnim in podobnim potrebam. Tudi to porabo se bo zaradi ZFP finančno dodatno omejevalo, kar velja še predvsem za pokojnine.
Naj kratko povzamem, kaj naj si obetamo od ZFP. Predvsem naslednje: nižjo gospodarsko rast od potencialno možne, manj države in več trga tudi tam, kjer ga doslej nismo poznali, šibkejšo socialno državo, povečano materialno razslojenost prebivalstva, bolj avtoritarno upravljanje državnih financ, večjo moč kapitala pri upravljanju države. Vse naštete spremembe pomenijo nadaljnji odmik od socialno-tržnega gospodarstva in krepitev neoliberalnega kapitalizma. Kvaliteta življenja povprečnega Slovenca se bo na sploh poslabšala, pa ne zgolj zaradi materialnih razlogov, pač pa še bolj zaradi dodatnega razkroja temeljnih vrednot, na katerih temelji družbeno sožitje. (Ne prezreti: pohlep je v neoliberalizmu cenjena vrednota, vsa dosedanja zgodovina, predvsem vse religije, pa ga obravnavajo kot izrazito neetično lastnost).
Še eno zadevo je vredno omeniti in sicer to, zakaj se ZDA, ta zibelka neoliberalizma, povsem odreka uporabi ZFP, od katerega nasprotno Bruselj tako veliko pričakuje. Razlogov je verjetno več, osrednji pa utegne biti ta, da ZFP močno slabi državo kot subjekt in sočasno krepi moč velikega kapitala. ZDA se imajo za poklicane, da ob podpori svojega velikega kapitala vladajo svetu, pri tem pa jim je zadolževanje v veliko pomoč. ZFP je očitno primerno za tiste, ki se jim naj vlada, in ne za one, ki obvladujejo. Ne bomo presenečeni, če bomo tako njegovo razumevanje vse pogosteje zaznali tudi pri Nemcih, ki ZFP tudi zato vsiljujejo drugim, ker njih same v tem času v ničemer ne omejuje, saj jim visoka konkurenčnost gospodarstva ob izdatni podpori skupne evropske valute evro za sedaj omogoča, da brez zadolževanja zadovoljivo polnijo svojo državno blagajno.
Za zaključek le še nekaj o tem, kaj naj bi bila alternativa za družbo, kot jo bomo pospešeno razvijali ob omejitvah, ki smo si jih zakoličili z ZFP. Sprejemljivo alternativo poznamo in ta se je po 2. svetovni vojni v razvitem svetu potrjevala kot ekonomsko učinkovita in za večino sprejemljiva ureditev. Imenuje se socialno-tržno gospodarstvo (socialni kapitalizem), ki temelji na močni državi, ki se jo učinkovito in pošteno upravlja v interesu večine, vzdržno delovanje trga pa se zagotavlja s progresivnim obdavčevanjem dohodkov in premoženja.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 13.7.2015