V intervjuju z gornjim naslovov, je M. Štefančič na vprašanje, zakaj je neoliberalizem videti kot ideologija brez ideologije, odgovoril tako, citiram: »Ker je prišel v ljudska srca, ljudje ga dojemajo kot nekaj samoumevnega. Preplavil je vse pore, medije, ekonomiste politike, tudi navadne ljudi,…….«. Ta ocena zaskrbljuje, saj govori o tem, da ljudje kot samoumevno sprejemajo ideologijo, zaradi katere je njihovo življenje iz dneva v dan slabše. Taki ideologiji se je treba upreti, to pa je težje storiti, če je ne prepoznaš dovolj dobro. Zato naj ne bo odveč, da v naslednjih vrsticah prikažem, kako sam dojemam neoliberalizem.
Srž neke stvari lažje prepoznamo, če jo primerjamo z drugo stvarjo, njeno alternativo. Tudi za neoliberalizem oziroma njegovo praktično pojavno obliko, to je neoliberalni kapitalizem, poznamo alternativo, to je socialno-tržno gospodarstvo oziroma »socialni« kapitalizem, kakršen je v velikem delu Evrope prevladoval po drugi svetovni vojni vse tja do konca prejšnjega stoletja. Primerjajmo torej ta dva tipa kapitalizma in to nam bo veliko povedalo o bistvu neoliberalizma. Seveda primerjave ne gre delati po vseh možnih vidikih, pač pa jo je smiselno omejiti na nekaj najbolj aktualnih kriterijev, morda zgolj na enega samega, ki pa naj dovolj dobro odraža ostale njegove pomembne značilnosti. Za tak, sintetiziran kriterij lahko uporabimo vrednotenje države in njenega upravljanja. Konkretno: socialni kapitalizem se odlikuje po tem, da se zavzema za močno državo, ki se jo pošteno in učinkovito upravlja v interesu večine, nasprotno od tega pa se neoliberalizem zavzema za šibko državo, ki naj prednostno podpira interese kapitala. Oglejmo si na dveh primerih, kako se te razlike odražajo v praksi.
Ena najbolj opaznih razlik je v obdavčitvi bogatih. Socialni kapitalizem prakticira zelo progresivno obdavčevanje dohodkov, neoliberalni pa ravna nasprotno in teži k izenačevanju davčnih stopenj. Tako je v ZDA v 80-ih letih prejšnjega stoletja država najbolj »uspešnim« pobrala 70% njihovih dohodkov, danes pa so te stopnje pol nižje. Podobno je sedaj drugod. Zmanjšana obdavčitev bogatih je povzročila v svetu velike spremembe. Močno so se povečale socialne razlike, še bolj porazen pa je vpliv nižjih davkov na splošne gospodarske razmere. Ker bogati preprosto ne trošijo dovolj, je namreč kapitalizem zajela splošna kriza nezadostnega tržnega povpraševanja, ki bi jo lahko s povečanjem lastnega povpraševanja zadovoljivo sanirala le država, vendar jo pri tem omejujejo nezadostni davčni prihodki. V ZDA so v nasprotju z Evropo ta problem po zadnji krizi rešili z močno povečano zadolžitvijo države, vendar gre za prehodno rešitev in zato ne bomo presenečeni, če bo čez leto ali dve splošna kriza ponovno izbila.
Drugi, omembe vreden primer, kako v praksi deluje neoliberalizem, je to, kar doživljamo pri upravljanju naše države po letu 2004. Takrat smo namreč aktivno pričeli to upravljanje prilagajati pravilom, ki jih narekuje neoliberalizem. Za nami je sedaj že desetletje vse bolj neoliberalnega upravljanja države in vredno si je ogledati njegove pomembnejše dosežke:
– V obdobju 2005/2008 smo se najprej v tujini krepko zadolžili, tako da se nam je v kratkem času zunanji dolg povečal za preko 20 milijard evrov. Pretežno je šlo za privatne dolgove, ta ogromna sredstva pa so bila vse prej kot razumno porabljena. V naslednjih letih smo obveznosti za te dolgove pretežno podržavili in zaradi tega krepko povečali javni dolg. S temi operacijami, ki so nam jih pretežno usmerjali iz tujine, so tuje banke lepo služile in še služijo, svojo državo pa smo spravili v resne finančne zadrege, tako da je zaradi njih tudi njena suverenost močno prizadeta.
– Druga pomembna aktivnost, ki jo pospešeno izvajamo v interesu tujega kapitala pa tudi domačih »podjetnežev«, je privatizacija. Za enega najbolj izstopajočih dosežkov s tega področja lahko štejmo prodajo ljubljanskega letališča: sedaj ga namreč namesto slovenske samostojno upravlja nemška država. Tako nerazumna početja bomo tudi v državah, ki veljajo za »banana« republike, težko našli.
– Med pomembne »dosežke« neoliberalnega upravljanja države zadnjih let se uvršča tudi slabitev pravne države in splošen razkroj njenih etičnih vrednot. Lep primer, kako država podpira te procese, je njena protipravna razlastitev lastnikov delnic in podrejenih obveznic nekaterih domačih bank. Da smo pravno državo zavozili, se najbolj škodljivo odraža v razbohoteni korupciji in ne nazadnje tudi v domnevah mnogih, da je tudi naše ustavno sodišče vpreženo v voz kapitalskih interesov, tako domačih kot tujih.
Naj zaključim z naslednjo mislijo. Upravljati državo po neoliberalnih naukih je nekaj najslabšega, kar družbo lahko doleti. K sreči poznamo dobro alternativo, to je pošteno in učinkovito upravljanje države v interesu večine. Žal pa ima alternativa resno slabost, saj je tako upravljanje neprimerno bolj zahtevno od neoliberalnega.
Andrej Cetinski, SINTEZA