Dnevnikov Objektiv je 14.2.2014 objavil obširen intervju z uglednim nemškim ekonomistom Flassbeckom, v katerem ta predstavlja svoje poglede na ekonomske razmere v Evropi. Ti so zanimivi in koristni, saj se iz njih lahko tudi kaj naučimo. Zato naj bi ne bilo odveč, če poskušam vsebino intervjuja najprej kratko povzeti – seveda tako, kot sem jo sam dojel – in jo za tem tudi komentirati:
• Poreklo večine ekonomskih težav, ki danes pestijo razviti svet, je posledica tega, da ekonomska stroka še vedno nekritično propagira neoliberalne dogme, politika večine držav pa se neodgovorno po njih ravna, pa čeprav praksa nedvoumno dokazuje, da so zmotne. Predvsem gre za verovanje, da se gospodarsko rast zagotavlja s krčenjem socialne države (varčevanjem) in omejevanjem gospodarskih aktivnosti, ki jih sme izvajati država.
• Poleg neoliberalne ekonomske politike bremeni Evropo še en skupen problem, in sicer to, da se je večina držav odrekla lastni denarni politiki v korist skupne valute evro. Potrebni pogoji za učinkovitost te velike sistemske spremembe – med nje sodi predvsem fiskalna integracija Evrope – namreč niso bili ustvarjeni in tako je evro postal mehanizem, ki Nemčiji kot gospodarsko najmočnejši in tudi najbolj konkurenčni državi omogoča, da si podreja ostalo Evropo.
• Zaradi neprimernih neoliberalnih ukrepov, ki jih EU pod taktirko Nemčije vsiljuje Evropi v okviru aktivnosti za obvladovanje že več let trajajoče krize, ta ne popušča. Še več, poglablja se, na kar med drugim opozarjajo podatki o grozeči deflaciji. EU sicer ta čas ponuja dva nova ukrepa za oživitev gospodarske rasti (odkup obveznic v posesti poslovnih bank s strani Evropske centralne banke in Junckersov načrt spodbujanja investicij), a sta oba zasnovana na neoliberalnih zmotah in zato obsojena na neuspeh.
• Zmote neoliberalne politike danes najbolj boleče občutijo Grki. Ti so se tej politiki uprli, za sedaj sicer le tako, da so na volitvah dali prednost politikom, ki so jim obljubili drugačno, to je do Nemčije manj hlapčevsko in socialno bolj sprejemljivo vladanje. Morda Grki v tem uporu ne bodo povsem uspeli, vsekakor pa so spodbudili širši proces, ki naj bi se zaključil z zatonom neoliberalizma. A na žalost se bo zaton po mnenju Flassbecka verjetno zgodil »ob spremljavi velikanske krize«.

Ali gre Flasbeckovim ocenam verjeti? Nemška kanclerka jim ne, to je v intervjuju sam izrecno izpostavil, in podobno velja tudi za večino njegovih poklicnih kolegov v Nemčiji. Nekoliko drugače je v ZDA, to je v domovini neoliberalizma. Tam je namreč med ekonomisti vse več takih, ki podobno razmišljajo kot Flassbeck, med njimi pa je celo nekaj Nobelovih nagrajencev. V ZDA so se tudi sanacije finančne krize po letu 2008 lotili drugače, kot smo se je v Evropi. V sanacijo se je namreč v nasprotju z neoliberalnimi nauki aktivno vključila država. Še vedno neoliberalna je država ostala le pri obdavčitvi bogatih, a je to izjemo »pokrila« z močnim zadolževanjem države pri domači tiskarni denarja. Tako ravnanje se je za sedaj dobro izkazalo, saj se ZDA lahko pohvalijo z zgledno gospodarsko rastjo in močnim znižanjem nezaposlenosti.
Vse bolj aktualno je vprašanje, zakaj ekonomska stroka v Nemčiji še vedno večinsko vztraja pri neoliberalni usmeritvi. Eden uporabnih odgovorov utegne biti, da neoliberalizem Nemčiji izrazito koristi pri njenih aktivnostih za prevlado v Evropi. Drugače povedano: tega, kar ji ni uspelo uresničiti v dveh svetovnih vojnah, ki jih je ta država zanetila, se ji sedaj obeta spričo njene visoke konkurenčnosti in ob zlorabi neoliberalne religije. Ta razlaga se zdi sprejemljiva tudi spričo tega, da se Nemčija pri urejanju svojih notranjih družbeno-ekonomskih razmerij le malo poslužuje mehanizmov, ki jih narekuje neoliberalizem. Upravljanje svojih večjih podjetij je na primer sistemsko tako uredila, da mu verjetno niti Marx ne bi ugovarjal. Tudi sicer lahko Nemčijo uvrstimo med zgledne socialno urejene države. Flassbeck celo meni, da bi Evropi pa tudi sami Nemčiji koristilo, če bi nemški delavci postali bolj zahtevni ko gre za njihove plače.
In kako je z neoliberalizmom pri nas? V stroki je še vedno močno prisoten, čeprav je neposredno manj opazen, kot je bilo to v času prve Janševe vlade. Da nam ni nedomač, se potrjuje tudi v zdajšnjih razpravah o privatizaciji oziroma v peticijah, ki jih na to temo občani kar številčno podpisujemo. Peticijo v podporo privatizaciji so namreč pripravili naši neoliberalno usmerjeni ekonomisti. Njihov osrednji in pravzaprav edini argument v korist privatizacije je upravljavska neučinkovitost države, a so v duhu neoliberalne logike prezrli, da je ta problem možno učinkovito tudi drugače sanirati, in ne zgolj z lastniškim umikom države iz gospodarstva. Tudi to jih očitno ne moti, da ob sedanji razprodaji državnega premoženja naša strateška podjetja (ljubljansko letališče, Telekom, jutri verjetno Luko Koper) prodajamo nemškim podjetjem, ki jih upravljavsko obvladuje nemška država. Ne preseneča, da se že pojavljajo ocene, da je eden osrednjih ciljev sedanje »privatizacije« Slovenijo upravljavsko spraviti pot okrilje velike Nemčije, saj bi naj sami ne bili sposobni svojo državo učinkovito upravljati.
Še bolj neoliberalno kot stroka ravna naša politika. To prepričljivo potrjujejo njene aktivnosti v povezavi s sanacijo bančnega sistema in razprodajo državnega premoženja. Scenarije za te aktivnosti so nam narekovali kar iz tujine, njihove pomembne vsebine pa so bile: a)slabe bančne kredite ovrednotiti čim nižje, saj bo to prineslo tri pomembne učinke: državo bo primoralo v veliko in drago zadolževanje v tujini, razprodaja državnega premoženja bo za tuje kupce donosnejša, velik javni dolg bo državo primoral v ubogljivo izpolnjevanje navodili iz tujine; b)čim bolj poenostaviti in za tuje kupce poceniti nakupe državnega premoženja; s tem namenom je tuji kapital kar sam prevzel upravljanje naše slabe banke in nam vsilil spremembe v Zakonu o upravljanju državnega premoženja, ki so predvsem usmerjene v podporo njegovi hitri razprodaji. Naša politika je tem, za suvereno državo ponižujočim in škodljivim usmeritvam brez zadržkov prikimavala in jih tudi hlapčevsko uresničevala. Cerarjeva vlada ravna tako še tudi po tem, ko v Bruslju že sami priznavajo, da jih je neoliberalna zagnanost zanesla nekoliko predaleč in zato razmišljajo o popravkih svoje politike. Da je ironija še večja, Cerar tako svoje obnašanje opravičuje s tem, da mora do tujine delovati verodostojno. Skratka, to kar počne slovenska politika zadnjih deset let, je za Slovence sramotno in žal tudi zelo škodljivo.
Ob zaključku naj se vrnem k vprašanju iz naslova: se nam obeta še globlja kriza? V intervjuju, ki je izhodišče tega zapisa, odgovarja nemški ekonomist Flassbeck na to vprašanje pritrdilno. Tudi sam se temu mnenju pridružujem, menim pa, da se to letos še ne bo zgodilo. Krizi bi se lahko izognili, če bi uspeli Nemčijo pripravili do tega, da preneha zlorabljati neoliberalizem za svojo ekonomsko prevlado v Evropi. Za to pa vsaj za sedaj ni prav veliko možnosti, saj celo politika velikih držav, kot sta Francija in Italija, ne kaže poguma, da bi se uprla nemškemu diktatu..
Andrej Cetinski, Ljubljana