Korupcije in prenapihnjenih cen si Slovenija ne sme več dovoliti !

Načrtovani drugi tir med Koprom in Divačo je v vladi razumljen kot prednostna infrastrukturna investicija, potrebna za zagon gospodarstva s pomočjo evropskega denarja. Ne trdimo, da so nameni taki, in ni nujno, da se bo tudi zgodilo, toda vse okrog tega projekta spominja na TEŠ6. Prva okoliščina, ki bije v oči, je, da gre po zadnjih interpretacijah za še odprto finančno konstrukcijo, ki naj bi bila zaprta šele, ko bo že vložena prijava projekta (do 26. februarja) na razpis za evropski denar. K temu je treba dodati, da je minister po poročanju medijev prvotno javno naznanil, kako mora biti finančna konstrukcija za projekt drugega tira zaprta, da bi se lahko kandidiralo za evropska sredstva.
Druga okoliščina, ki bije, je ta, da se cena projekta že redno postavlja na 1,4 milijarde evrov. To je po mnenju nekaterih strokovnjakov močno prenapihnjena cena, saj bi v primerjavi s podobnimi projekti za 27 kilometrov železniškega tira smela znašati kvečjemu 800 milijonov evrov. Če to okoliščino kombiniramo s prejšnjo, namreč, da gre za odprto finančno konstrukcijo, ki se bo zaprla šele, ko bodo znane okoliščine morebitnega javno-zasebnega partnerstva, se znajdemo v bližini znane sheme napihovanja cene projekta TEŠ6, še pred tem pa v primeru SCT (sredice gradbenega lobija) napihovanja cene šentviškega predora, pravzaprav kar celotnega avtocestnega omrežja, v katerem je mrgolelo korupcije, segajoče v vse pomembnejše pore političnega in civilnodružbenega življenja v Sloveniji.
In tretja okoliščina, ki bije, je ta, da vlada in vladajoče stranke vzbujajo nesporazum in vtis, da gre za kontinuiteto netransparentnih praks, ki so v zadnjih mandatih pripeljale do mejnega finančnega, političnega in družbenega stanja, zaradi katerega sta se zgodila velik volilni obrat in to, da so ljudje verjeli v potrebo po drugačni politiki. Čas je, da se tega spomnimo v vsej jasnosti.
Razlogov za nezaupanje je pri novem veleprojektu veliko, glavni pa je ta, da pri njem ni transparentne govorice. Predsednik vlade, ne le pristojni minister za infrastrukturo, bi moral komunicirati z javnostjo na način, kot je komuniciral, ko se je potegoval za zmago na volitvah. To pomeni, da bi moral državljanom dati zagotovila in dokaze, da niti zasebni niti lobistični interesi ne morejo in ne bodo vdrli v projekt, ki je širšega nacionalnega pomena. Zagotoviti in dokazati bi moral, da bo morebitno javno-zasebno partnerstvo pomenilo nedvoumno korist države, predvsem pa, da v projektu velja ničelna stopnja tolerance do pretekle, sedanje in prihodnje korupcije. Ta se zdaj generira iz logike izrednega stanja ob zapovedani odprodaji državnega premoženja. Na eni strani imamo logiko izrednega stanja, ki niža cene tega, kar država prodaja (DUTB), vmes je gojišče za potencialno korupcijo cenilcev premoženja (o tem je minuli teden stekla preiskava), na drugi strani pa je logika napihovanja cen v megaprojektih. Značilno zanje je vedno bilo, da so bili praviloma peljani pod psihološkim pospeškom, tezo, da se mudi, nato pa so se vlekli in dražili nerazumno dolgo, v maniri izsiljevanja politično podprtih izvajalcev in neštetih aneksov k pogodbam, ki so pomenile »nezaprto finančno konstrukcijo«. Na eni strani imamo spuščanje cen, na drugi napihovanje, vedno pa imamo opraviti z dejstvom, da se razlike seštevajo v škodo države, državljanov oziroma ¬davkoplačevalcev.
Geostrateška komponenta govora o Luki Koper in nacionalnem pomenu, ki izvira iz nje, je podobna govoru o energetski samozadostnosti Slovenije kot ideologiji nacionalnega interesa v TEŠ6. Naučili smo se, da se je bilo vedno treba prijeti za denarnico, ko je kdo v Sloveniji govoril o nacionalnem interesu. Zdaj se učimo, da se je treba prijeti za denarnico, ko nekdo govori o investicijah in hitrih pospeških v gospodarstvu.
Mogoče je seveda, da vse našteto pomeni odvečne strahove in da imajo ljudje, ki se ukvarjajo s to investicijo, v mislih drugačen pristop in se ne kanijo speljati na led lobistov ali kapitalsko-investicijskih lovk hobotnice, ki se mreži, kjer se more. Pravzaprav beseda ne teče o tem, da so tovrstne investicije kot take napačne, če že, bi jih prej imeli za pravilne. Govor je o nesprejemljivih praksah, ki so državo v kombinaciji s korumpiranimi politiki že spravile na kolena, in o tem, da vladajoča stranka, vladajoča koalicija in seveda premier Cerar osebno kažejo znake utrujenosti pri načelnih zadevah države in pri postopkih, skratka pri temah, ki so bile presodne za volilni uspeh »novih politikov za nove čase«. Zaključimo s tezo: mogoče pa projekt drugi tir potrebuje le še 420 milijonov in ne milijarde dodatnega denarja. Toliko namreč znaša razlika med evropskim vložkom (380 milijonov evrov) in osemstotimi, ki veljajo za optimalne.
Janez Markeš v Sobotni prilogi, 14.02.2015