IKARJEV LET
Grška tragedija se je začela, v skladu z Ajshilovim pojmovanjem tragičnosti, z vstopom v EU. Grčija na ta vstop ni bila pripravljena. Še manj je bila pripravljena na sprejem in uvedbo evra. Vstopiti je morala zaradi geostrateških interesov Zahoda, kot varuhinja Mramornega morja in zapore sovjetskega ladjevja v Črno morje. Zaradi istega interesa, zaradi katerega je morala po končanju druge svetovne vojne grobo obračunati s svojim partizanstvom. Po tem obračunu je dokončno postala ameriški fevd in njen razvoj v moderno državo je bil z zunanjim kapitalom korumpirana farsa. Izgon kralja je bil kolateralna škoda izgube grške suverenosti.
Že pred vstopom v EU je bila Grčija ena najbolj zadolženih držav. Po uvedbi evra pa so se ji nenadoma odprle nove možnosti zadolževanja po nizkih, evropskih obrestnih merah, in celotna EU je postala nekakšen garant njenega še hitreje rastočega zunanjega dolga. Ta preobilica denarja je povsem deformirala grško gospodarstvo in družbo. Grčija si je omislila največ uradnikov na prebivalca, njene pokojnine so bile največje v Evropi, delovna doba najkrajša, posojila najcenejša, število bogatašev največje, korupcija najvišja v Evropi, pobiranja davkov skoraj ni bilo. Redna letna poročila EU-ju o stanju svojega gospodarstva je prirejala s pomočjo ameriških borznih hiš, kot vsiljevalci posojil so nastopale predvsem nemške in francoske banke. (Ker so se ameriške banke zaradi notranjih informacij previdno umikale, lahko to razumemo kot pripravljanje zahrbtnega ameriškega udarca EU!).
Cvetoča Grčija, ki je lahko potrošila več deset milijard za olimpijado, je navzven delovala kot zgodba o kapitalističnem uspehu. Navznoter pa je bila tragična povest o skorajšnjem strmoglavljenju.
To je bil Ikarjev let k soncu.

BLAMAŽA SLOVENSKE POLITIKE
Ko se je začel Ikarjev padec, so se vznemirile nemške in francoske banke in zahtevale, da članice EU posodijo denar Grčiji za pokritje njenih dolgov tem bankam. Tudi Slovenija je morala prispevati svojih 240 mio, čeprav je takrat že sama vidno drsela v lastno krizo, ki smo jo videli vsi, razen predsednika vlade, g Pahorja.
Ta je ob posojilu Grčiji govoril, da je to »zanesljivo naložen denar«, ki ga bomo brez dvoma dobili nazaj. To nam je skoraj jamčil s svojo »pregovorno odgovornostjo«. Njegov finančni minister g Križanič je šel še korak dalj: razložil nam je, da si bo ta denar sposodil po nižjih obrestnih merah, kot ga bomo dali Grčiji, zaradi česar bomo še dobro zaslužili.
Odločitev o posojilu Grčiji je bila seveda izsiljena na ravni EU, toda nikoli se nisem mogel odločiti, ali je šlo takrat za njune zavestne laži (in sta nas imela za bedake!) ali sta, bognedaj, v svoji preproščini, v to zares verjela. Popolnoma jasno mi je bilo, da tega denarja ne bomo nikoli več videli, zato sem v »Delu« zapisal, da ga bodo Grki vrnili »ad callendas graecas«, torej ob Sv. Nikoli.
Roko na srce, tega denarja, zbranega tako iz različnih EU držav, tudi Grki niso nikoli videli: iz zbirnega računa je romal direktno v nemške in francoske banke – grške upnice, Grki so le cenejša posojila zamenjali – z dražjimi. Temu se je takrat reklo »pomoč EU Grčiji«!

TROJKA BIRIČEV
Seveda se je izkazalo, da je tako zbrani denar kaplja v morje ob vseh grških dolgovih in da Grčija letno potrebuje nekaj deset milijard svežega denarja za preživetje in nekaj sto milijard, da bi spravila svoje enormne dolgove v sprejemljive okvire.
EU se je morala odločiti, da večino tega svežega denarja zagotovi, hkrati pa so njene banke dosegle, da poroštvo zanj direktno podpišejo posamezne države – članice. (Tudi Slovenija ima poroštvo v višini 1,2 mio, mislim). Da bi vsaj navidezno zagotovila njegovo racionalnejšo in bolj namensko porabo, je pristala, da finančne institucije oblikujejo »trojko grških biričev«, ki naj z bičem od grške vlade izsili neusmiljeno varčevanje. In grška vlada je, kot vsaka vlada, bolj v skrbi za lastne riti kot interese svojega ljudstva, sprejela drakonske ukrepe po načelu, »zdaj boste varčevali, pa naj stane, kolikor hoče.
Ta trojka biričev seveda ni imela najmanjšega pojma o grški (ali občečloveški) realnosti, o človeškem dostojanstvu in ekonomiji. Zrasla je v bančnih uradih virtualnega kapitala in vse, kar je vedela, je bil napotek: uzakonite varčevanje za vsako ceno, da dobimo denar nazaj. Namesto, da bi EU reprogramirala grške dolgove, jih deloma tudi odpisala in si tako kupila čas za potrebno prestrukturiranje grške družbe, je popustila tem bančnim izterjevalcem, da grobo in na silo izterjujejo posojila in oderuške obresti.
Grčija danes ni samo najbolj zadolžena evropska država. Je tudi najbolj razslojena (z nadpovprečnim deležem največjih bogatašev), njene državne institucije so najbolj neučinkovite in skorumpirane. Vlada je nesmiselne ukrepe, ki so vodili v popolno blokado gospodarstva, uvajala postopoma, da je tako omogočila grškim bogatašem, da svoje bogastvo odnesejo na varno. Nato je ukrepe usmerila direktno na prebivalstvo: razpolovila je pokojnine, za tretjino zmanjšala dopuste, prvič v zgodovini začela uvajati evidenco prisotnosti uradnikov na delovnem mestu, odpustila milijon ljudi in prevzela neposredno oblast nad mediji, zlasti elektronskimi.
Ljudstvu je zlomila hrbtenico. In se slepila, da je zmagala, da bo zaupanje finančnih trgov v »Novo Grčijo« poraslo, da bodo obresti za nova posojila na svetovnih finančnih trgih manjše, da se bo nekaj tajkunov z nagrabljenim denarjem vrnilo in da bo celotna politična vrhuška bolj ali manj neopraskana preživela.

GRČIJA PRED SESUTJEM IN DRŽAVLJANSKO VOJNO
To se seveda ni zgodilo. Obupano ljudstvo je izvolilo Sirizo z nerealnim političnim programom, ki je bolj naravnan v vračanje dostojanstva ljudem kot v gospodarski razvoj. Vsem, tudi Grkom, je jasno, da je zapisani program Sirize neizvedljiv.
Siriza je po prevzemu oblasti pred težkimi nalogami. Nagnati bo morala vso staro, skorumpirano politično strukturo in uveljaviti nekakšno prepoved njihovega političnega delovanja; za moralno očiščenje družbe bi bilo še bolje, če bi jo lahko postavila pred sodnike.
Siriza potrebuje nov, svež denar, mnogo denarja, in čas, veliko časa, da ublaži najhujše socialne krivice in sproži procese gospodarske rasti, ne da bi razprodala polovico grških otokov. Lahko krene v smeri nacionalizacije in zaplembe bogastva najbogatejših, toda temu se bo odločno uprla Amerika, saj se boji »idejne okužbe« in tovrstne pandemije doma, pa tudi naraščajočega ruskega vpliva.
Siriza se bo morala pogajati z EU in njenimi bankami. Lahko upa, da se je po hudem glavobolu, ki ga je povzročilo divjanje biričev, v EU prebudilo nekaj treznih glav in bodo za postopno reševanje grške gospodarske krize, ki postaja tragedija grškega ljudstva.
Vendar je grško upanje na trezno obravnavo njenih problemov in iskanje rešitev majhno, saj je to, tudi, če bo EU razmišljala v tej smeri, neke vrste evropski račun brez ameriškega krčmarja. Nevarnost zaokreta Grčije v levo, obnavljanje socialističnih idej, podržavljanje ali zaplemba premoženja tajkunov in podobno »levičarstvo« je za ZDA nesprejemljiv, nevaren precedens, zlasti, ker Grčija še vedno in spet močneje velja za ključno geostrateško branilko kapitalizma.
Na nek način, brez Rusov na vzhodnih mejah, toda z Rusi v Črnem morju in čedalje bolj tudi v Sredozemlju in na Cipru (in tudi v grških in ciprskih bankah!), je grška situacija podobna ukrajinski. Tudi tam Američanom ni ustrezalo evropsko povezovanje z Rusijo in organizirali so notranjo ukrajinsko revolucijo.
S tem so dosegli številne parcialne cilje v svoji globalni strategiji:
– prizadejali so težak gospodarski udarec EU-ju, ki se danes odseva v šibkem evru;
– osamili so Rusijo, zmanjšali njen vpliv in jo z naraščajočo gospodarsko in politično blokado (sankcijami) delno destabilizirali;
– dokončno so si podredili Ukrajino, jo s »pomočjo« v obliki posojil navezali nase in spremenili v svojo kolonijo (pred nosom EU!), v kateri bodo sami odločali, kdo bo vladal, kdo bo končal v nekem novem guantanamu in koliko ameriških GSO bo uzakonila Ukrajina.
(Mimogrede: Američani so tudi v Sloveniji prejšnji teden ustanovili nekakšno društvo, ki je pravzaprav »nadzorni organ za slovensko privatizacijo«. Slovenska politika ga je toplo pozdravila, mediji so o tem obilo poročali!)

CIPRAS, RAČUNAJ NA ZDA!
Amerika kot svetovna velesila sicer gnije pri živem telesu v močvirju svoje hitro rastoče zadolženosti, njena družba ne bo mogla v nedogled prenašati naraščajoče koncentracije kapitala in moči, začela se bo notranja destabilizacija, toda še vsaj pol stoletja ne bo mogoče opraviti nobenega geostrateškega izračuna mimo nje ali brez nje, tolikšna je njena vojaška (in informacijska) moč.
Tudi grškega ne. Po mojem razumevanju so ZDA v Grčiji bolj zainteresirane za »kontrolirano« državljansko vojno, kot za mir. Za politični kaos, v katerem bodo, kot v Argentini ali Čilu, neznanokam izginili »politični levičarji in marksisti«, nato pa se bodo od neznanokje pojavili odrešilni desno nastrojeni generali in veletrgovci s čokolado in odrešili utrujeno grško ljudstvo. Pojavil se bo ameriški kapital in nova blagodejna posojila.

UMAZAN SCENARIJ
Deja vu! Scenarij, ki ga razlagam, je mogoče (pre)drzen, toda poznan in vedno znova (uspešno!) uporabljen, ko gre za ameriško globalizacijo kapitalskega ustroja mejnih, za ZDA geostrateško pomembnih družb. Ta scenarij ZDA le malo prilagajajo regionalnim, nacionalnim in lokalnim specifikam družb, kjer ga uresničujejo. Je umazan in s seboj prinaša nekaj deset tisoč trupel, toda kaj je to drugega, kot komaj opazna kolateralna škoda ob pohodu svetovnega kapitala?! Koga v Ameriki briga Grčija in njena tragedija?! Njihov cilj je zlomiti in kapitalizirati Rusijo. Nad grabežljivostjo ameriškega kapitala je samo nebo.
Saj vem, kaj boste porekli: da slikam hudiča. To je zato, ker v Boga ne verjamem, Hudiča pa se vseeno bojim.
In če mi bo Predsednik g Pahor zatrdil, da vse ni tako črno, potem, …potem bom skoraj prepričan, da Grke zares čaka državljanska vojna.
Njen sprožilni detonator je volilna zmaga Sirize. Seveda, če bo vztrajala pri svojem programu.
Emil Milan Pintar, SINTEZA-KCD, 31.1.2015