Kako so nas politiki še enkrat nategnili
Petra Sovdat v Financah zapiše: “Politiki, če želite krivca za bančno luknjo, se poglejte v ogledalo. Vi ste kadrovali, vi ste odgovorni.” In nadaljuje: “Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) je po nalogu politikov, ki so se pred volitvami trkali po prsih, kako bodo razgalili krivce za slaba posojila, objavila seznam prenesenih terjatev.” Nato pove: “Seznam je povsem neuporaben.”
1. Ni znano, iz katerega obdobja izvirajo slaba posojila. Objavljeni so le datumi zadnjega podaljšanja posojila. Na primer: posojilo je bilo odobreno leta 2005, potem pa se je podaljševalo vsakih šest mesecev. Zadnje podaljšanje je bilo na primer leta 2011, preden je šel dolžnik v stečaj. Po seznamu pa lahko zmotno sklepamo, da je bilo posojilo odobreno v letu 2011.
2. Ni znano, kakšne kakovosti so zavarovanja danih posojil. Teoretično je lahko zavarovanje delnica družbe, ki je tik pred stečajem, ali pa Appla. Lahko je luksuzna vila ali pa koliba.
3. Ni jasno, kdo so ti, ki so odobravali posojila. Že zaradi točke 1. Tako ne moremo reči, da je, denimo, Božo Jašovič odobril za 1,2 milijarde evrov posojil, kot pravi seznam. Ker jih ni. Jašovič je »nabasal« na plejado posojil, ki jih je moral upravljati.
Našteti so ljudje, ki so sedeli v kreditnih odborih. Manjkajo pa, denimo, posamezniki iz bank, ki so se za posojila dogovarjali, niso pa bili podpisniki kreditnih pogodb, npr. operativci na terenu.
4. Ni mogoče izvedeti, kako kakovostna so bila posojila, ko jih je banka odobrila – ko jih je odobril Marjan Kramar so morda bila odlična, ko jih je podaljšal Slavko Jamnik, tudi še O. K., ko pa jih je v roke dobila Jašovičeva uprava, so bili dolžniki že pred stečajem. Logično je, da je videti, da je največja luknja nastala od leta 2009.
Skratka. Politiki so nas že spet nategnili. Prvič, ko so svoje prijatelje kadrovali po bankah. Drugič, ko so ti politično nastavljeni bančniki dajali posojila politično nastavljenim menedžerjem, da so lahko delali politične projekte. Tretjič, ko so se delali neumne, kako ne vedo nič o vsem tem. In zdaj še enkrat, z objavo seznama. Enako so nas nategnili s slabo banko – nič ni videti, da bi bila družba zelo dejavna pri sanaciji slabih terjatev. Farbajo nas kar naprej, mi pa se – očitno – pustimo. Ulica je hotela kri, dobila je vodo. Z nepravilnostmi v bankah bi se morala ukvarjati policija in pravosodje in ne pa ulica. A politika je sledila volji ulice, zahtevala objavo podatkov, ki danes ne pomagajo nikomur; še več, sliko le zamegljujejo.

Pismo kapitalista: “Bistveno je, da lahko zapravlja čim več ljudi in ne le tisti odstotek preveč bogatih srečnežev.”
Nick Hanauer, ameriški bogataš, ki je ‚spregledal‘, kritizira preveliko neenakost in pojasnjuje, zakaj je ta negativna tudi za peščico tistih, ki živijo v luksuzu, ter predlaga, kaj bi bilo mogoče spremeniti. Poglejmo le nekaj odlomkov:
Neenakost, kot je še ni bilo.
“Težava ni v tem, da imamo v družbi neenakost. Težava je, da neenakost še nikoli ni bila večja in da se vsak dan povečuje. Če ne bomo spremenili svoje politike, bo srednji razred izginil, mi pa se bomo vrnili v Francijo 18. stoletja. Pred revolucijo… Moje sporočilo nesramno bogatim kolegom je, da se zbudijo. Ker ne bo trajalo večno. Če ne bomo popravili prevelikih neenakosti, se bodo nad nas nekega dne zgrnile vile. Nobena družba ne more dolgo časa vzdrževati takšne neenakosti.”
Delavci niso le poceni delovna sila, ampak tudi potrošniki.
“Naš vzornik bi moral biti Henry Ford, ki je razumel, da njegovi delavci niso le poceni delovna sila, ki jo lahko izkorišča, ampak tudi potrošniki. Če jim poveča plačilo, si bodo lahko privoščili njegov avto… Osnovno pravilo kapitalizma mora postati: če imajo delavci več denarja, imajo podjetja več kupcev. Ker imajo več prometa, potrebujejo več delavcev. Delovna mesta torej ustvarjajo potrošniki, ne pa bogati podjetniki.”
San Francisco in Seattle sta dve ameriški mesti, kjer je odprtih največ manjših podjetij in jim gre tudi najbolje; in prav ti dve mesti imata uzakonjeno najvišjo minimalno plačo za delavce.
Ko so delavci s stavko zahtevali bistveno višjo minimalno plačo (15 dolarjev na uro), jo je župan Seattla tudi uzakonil. “To se je zgodilo, ker je delavce nekdo spomnil, da, če imajo več denarja, imajo tudi podjetja več strank – in posledično potrebujejo še več delavcev. Argument nasprotnikov je namreč, da uvedba minimalne plače pomeni, da bo na voljo manj delovnih mest. Takšno razmišljanje je absurdno. Podjetniki želijo, da bi bili potrošniki bogati in delavci so potrošniki. Vsi bogataši so govorili isto: če zvišamo plače bomo bankrotirali, prisiljeni bomo zapreti. Vse bomo morali odpustiti, a se to ni zgodilo.”
Podjetniki želijo bogate potrošnike in revne delavce, a tega ni mogoče doseči, saj so prav delavci tudi potrošniki.
“Če delavec na uro zasluži le 7,25 dolarjev, koliko tega denarja mislite, da konča v blagajnah manjših podjetij? Verjetno nič. Takšen delavec si plačuje najemnino, kupi nekaj živil, morda vozovnico za avtobus. Ne obiskuje pa restavracij, ne kupuje pogosto novih oblačil, ne kupi svoji materi za darilo cvetja… Sam zaslužim na leto tisočkrat več kot povprečen Američan, toda ne bi mogel reči, da kupim tisočkrat več stvari. V prejšnjih letih je moja družina kupila tri avtomobile, ne tri tisoč. Sam kupim nekaj parov hlač in srajc na leto, tako kot večina moških. Lahko bi si sicer kupil tisoč hlač, a zakaj bi to naredil? Večina mojega denarja je pospravljenega v bankah, kar sami državi ravno ne koristi.”

Slovenske (medijske in politične) elite pa…
In kakšne odgovore (na samo zgoraj omenjeni dilemi) imajo naše slovenske medijske in politične elite? Zgleda, da so stvari v slovenski politično-medijski sferi postavljene na glavo. Tisti volivci, ki sploh še gredo na volišča vsakokrat izberejo najmanj poznano stranko. Nakar prevzamejo svojo vlogo mediji, katerih edina naloga naj bi bila prikazati nove izvoljence ljudstva v najbolj črni luči, misleč, da bodo brez bombastičnih verolomnih poročil takoj propadli. Politične izkušnje in medijska verodostojnost ne veljajo nič več. Ljudskega spomina kot, da ni. Prelomljene obljube ne zahtevajo odgovornosti, saj všečna marketinška reciklaža pokrije vse.
Koliko časa še? Naj čakamo na revolucijo? Ne bo šlo, nismo več v 18. stoletju….
Verjamemo in vemo, da so med novimi izbranci ljudstva tudi pokončni ljudje, z voljo in znanjem in se preverjeno držijo temeljnih moralnih in etičnih načel. Na njih je, da tudi v novem okolju – na izpostavljenem in družbeno izjemno odgovornem mestu – uveljavljajo družbene vrednote sloneče na poštenju in odgovornem ravnanju. Šele mnogo kasneje jih bo tudi ljudstvo cenilo kot ELITO NARODA.

Miroslav Marc, SINTEZA-KCD, 27.10.2014