Franček Drenovec komentar v Mladini pod naslovom Primitivizem socialne kapice zaključuje z naslednjo mislijo, citiram: »Za nami je strašno desetletje, neločljivo povezano z vzponom najprimitivnejšega ideološkega laissez-fairea… Končuje se… s spreminjanjem Slovenije v ekonomsko in socialno raztreščeno banano republiko…« in se vpraša: »S katero posamično, a reprezentativno potezo bi bilo mogoče ta desetletni trend propadanja Slovenije za začetek vsaj prekiniti?«.

Gornja ocena je močno črnogleda, a ji je težko argumentirano oporekati. Smiselno je zato razmišljati, kaj naj bi storili, da bi bilo jutri drugače. Do zadovoljivega odgovora se bomo težko dokopali, če ne izhajamo iz dovolj prepričljive razlage, zakaj nas je doletela usoda “banana” republike. Po mojem razumevanja sta bila pri tem odločilna dva dejavnika. Eden je neoliberalizem, s katerim nas predvsem pod taktirko Nemčije prefinjeno osrečuje Bruselj, drugi pa je domačega porekla in se odraža v neučinkovitem upravljanju države. O tem drugem naj rečem nekaj besed.
Za vse družbeno-ekonomske sisteme velja – tak sistem je tudi država –, da je kvaliteta njihovega upravljanja najbolj odvisna od ravnanja osebe, ki obvladuje ključne upravljavske vzvode sistema. V primeru naše države opravlja to vlogo predsednik vlade. Če odmislimo zunanje vplive, je bil torej naš razvoj v preteklih letih izrazito moten predvsem zato, ker smo vodenje vlade prepustili osebam, ki tej zahtevni nalogi niso bile dorasle, niti osebnostno in še manj po znanju. Najdlje, dobrih pet let, nam jo je po letu 2004 vodil Janša, dve leti manj Pahor, sedaj pa jo že leto in pol vodi Bratuškova.
Neredko se sliši, da smo si za slabo upravljanje države krivi volivci sami, saj nam vladajo ljudje, ki smo si jih sami izvolili. Temu mnenju ne gre pritrditi. Bolj pravilen je odgovor, da je težava v tem, ker smo si v ustavo zapisali politično ureditev s sistemskimi napakami, ki se odražajo tako, da so pri nas neučinkovite vlade prej pravilo kot izjema. Napake naj pojasnim s pomočjo temeljnih zahtev, ki jih je potrebno zadovoljiti, če naj bo upravljanje sistema učinkovito, pa tega naša politična ureditev niti približno ne upošteva. Naslednji dve zadevi sta ključni:
a) 0seba, ki naj sistem vodi, mora biti poštena (etično neoporečna) in dokazljivo usposobljena za vodenje. Ta kriterij pri izboru predsednikov vlade sploh ni “na mizi” in zato ne preseneča, da ga ti skoraj po pravilu ne izpolnjujejo.
b) Vodenje sistema je potrebno nadzirati, kar lahko učinkovito izvaja le od vodstva neodvisen in ustrezno usposobljen organ. Ta vloga je pri nas prepuščena izključno parlamentu, ki pa je objektivno ne more opravljati, saj so njegovi člani preveč odvisni od vodij političnih strank, ki praviloma sedijo v vladi in člani parlamenta ne premorejo potrebne nadzorne moči.
Naj težave, ki jih pri upravljanju države povzroča neizpolnjevanje gornjih kriterijev, ponazorim še z naslednjo primerjavo. Trdim, da v Sloveniji ni večjega podjetja, ki pri svojem upravljanju ne upošteva obeh obravnavanih kriterijev. Nasprotno pa se v podjetjih v državni lasti zgornja kriterija pogosto ohlapno ali sploh ne upošteva in zato so ta podjetja v povprečju poslovno manj uspešna. (Medklic: namesto razprodaje državnih podjetij bi bilo torej prednostno potrebno sanirati njihovo upravljanje.)

Pomanjkljivosti naše politične ureditve bi vsaj v enem delu lahko ublažili s spremembo volilnega sistema po nemškem vzoru, pa tega politične elite niso pripravljene podpreti. (Predlog tako spremenjenega volilnega zakona v parlamentu že dve leti čaka na politični blagoslov.) Aktualna politika bo gotovo nasprotovala tudi vsem drugim spremembam, s katerimi naj bi odpravili pomanjkljivosti pri upravljanju države, ki jih omenjam. Vse je torej trasirano tako, da je težko pričakovati, da nam bo trend desetletnega propadanja Slovenije, kot temu pravi Drenovec, kaj kmalu uspelo zaustaviti, če že ne preusmeriti.

Obstoja pa vendarle vsaj malo upanja, da bo v prihodnje morda le drugače. V kratkem bomo namreč dobili novo vlado, ki jo bo vodil človek, ki je po večinskem mnenju vsaj etično neoporečen. Žal vodstvenih izkušenj nima, a če si bo izbral sodelavce in svetovalce, ob pomoči katerih bo ta primanjkljaj primerno omejil, se še vedno lahko izkaže, da bo vlado vodil bistveno bolje od svojih predhodnikov. Kar nekaj optimizma vzbuja tudi to, da se je po zadnjih volitvah v naši politični srenji pojavil nov obraz, ki po razmišljanju močno izstopa iz sivine, ki smo je vajeni, in bi lahko v nekaj letih prevzel ključno vlogo pri prepotrebni politični preobrazbi Slovenije. V mislih imam Luko Meseca, ki je vsaj mene prepričal z večino tega, kar je povedal v obsežnem intervjuju v Mladini (štev. 32).
Andrej Cetinski