Ali je res treba vse premoženje razprodati in ukiniti vse stranke?
Sem res “ortodoksni anti-strankar” in zakaj sem postal tako nastrojen proti političnim strankam? Odgovor je hitro tu. Zato, ker karkoli počnejo in česarkoli se lotijo jih pri tem usmerja in žene predvsem svoj lasten interes (materialni in statusni). Ni jim prva skrb pametno upravljanje države, temveč ponovna izvolitev.
Potegnimo paralelo z modnimi (vladajočimi, ne le vladnimi) ekonomisti. Njihova doktrina pravi: Država je slab gospodar, zato mora vse premoženje prodati. Po isti logiki velja tudi: Ker stranke slabo upravljajo državo, jih je treba ukiniti…
Nekateri pravijo, da ni prav kritizirati stranke, namesto ljudi v njih in država tudi ni slab gospodar. Slabi gospodarji so ljudje, ki jih na odgovorne upravljavske funkcije postavijo stranke. In sprašujejo: Kje piše, da bi enako ravnali tudi ljudje iz novih strank “politične alternative”? Odgovor ni težak, saj po dokaze ni treba daleč. Nove stranke z novimi ljudmi smo že preizkusili, npr: Zares, Državljanska lista, Pozitivna Slovenija. Skratka, za dokazano lahko vzamemo dejstvo, da v obstoječem (slovenskem) modelu nobena nova ali stara stranka ne bo bistveno bolje upravljanja države, saj če se ne bo vedla tako kot se od »uspešnih« strank pričakuje, nima niti možnosti, da (v konkurenčnem boju z ostalimi) pride do oblasti. Obstoječi model pa od »uspešnih« strank zahteva, da v navezi s finančnimi (in tudi kriminalnimi) lobiji skrbijo predvsem za svoj lasten položaj. Ni jim prva skrb pametno upravljanje države, temveč ponovna izvolitev(!). Temu je podrejena tudi negativna kadrovska selekcija, ki se je zajedla v vse upravlavske celice. Včasih navrže tudi prav komične rešitve, ki pa so v resnici zelo tragične. (Primeri: vodstvo KPK, enomesečna zdravstvena ministrica in cela vrsta nekompetentnih, vendar strankarsko poslušnih ljudi, ki nam upravljajo državo in naše skupno premoženje). In dejstvo je, da parlamentarne stranke prostovoljno obstoječega (slovenskega) modela ne bodo spremenile, ker bi bilo to v direktnem nasprotju z njihovim statusom in interesom.
Država (vlada, uprava, parlament) je torej slab gospodar in stranke slabo upravljajo državo ter posledično naše premoženje. Pa je zato res treba prodati vse premoženje in prepovedati vse stranke? Obstajati morajo tudi boljši odgovori. Ali jih poznamo? Ali smo že pripravljeni na spremembe, ki bodo za marsikoga težke, zlasti za tiste, ki v obstoječih razmerah (neupravičeno) uživajo. Kdaj bo dosežena kritična masa za uveljavitev sprememb?
Filozof Rok Svetlič v komentarju Cena tečaja iz demokracije, pravi: »…Rešitev tega, na prvi pogled nerešljivega problema že obstaja…. omejitev močnejših, sposobnejših, bolj zvitih in zaščita šibkejših, neukih, povprečnega človeka… – TA INSTRUMENT JE PRAVO!...«
V raznih razpravah se pojavlja ločevanje na pravno odgovornost (pravnomočna sodba) in etično, ki nastopi že pri utemeljenem sumu. Ne vem. Mogoče je tu iskati razliko v uspešnosti upravljanja npr. Nemčije ali Danske in Slovenije???? Vsekakor je rešitve potrebno iskati v smeri ODGOVORNOST-ZAUPANJE-KAZNOVANJE. To vse pa so pojmi iz prava.
Samo iskreno in ustvarjalno iskanje vzrokov in odgovorov na vprašanje: KAKO IZ ZGODOVINSKE ZAGATE nam lahko pokaže pot. Za začetek bi veliko pomagala že uzakonitev drugačnih pravil ravnanja. Npr.: bolj personificiran volilni sistem s Kodeksom vrednot za izvoljene poslance; večja avtoriteta in izvedbena moč nadzornih inštitucij (Računsko sodišče, KPK, DURS, Urad za preprečevanje pranja denarja,…) ter organom pregona (NPU, tožilstvo, sodni sistem); pa seveda dosledna ločitev zakonodajne in izvršilne oblasti.
Seveda pa brez ustrezne kritične mase in mnenjskih vodij, ki vedo KAJ in KAKO, sprememb ne bo. Te pa so nujne! Šeherzada Delić vladajočim pove: “Svaki dan djeci u školi pričam ružno o vama… Ima mladih ljudi koji bi 10.000 puta bolje od vas obavljali posao na tim funkcijama na koje im vi ne date da dođu. Ima takvih gospodine. Ja ih proizvodim! Ima briljantnih mladih ljudi!…“ Tak nagovor bi bilo treba slišati tudi v našem hramu upravljanja države. Posnetek vreden poslušanja!
V gibanju za družbeno prenovo SINTEZA želimo doprinesti k družbeni razpravi KAKO IZ VSESPLOŠNE DRUŽBENE KRIZE? K ustvarjalnemu iskanju odgovorov vabimo tudi razmišljajoče kolege.
Miroslav Marc
Neučinkovito upravljanje države je nedvomno osrednji dejavnik, zaradi katerega smo zašli v sedanjo krizo. Razmislek o tem, kako ga izboljšati, predstavljam v naslednjih vrsticah:
1. Značilnosti našega sistema upravljanja države – v njem imajo osrednjo vlogo politične stranke – so predvsem:
a) Volivci praviloma volimo stranke (ne poslancev), pri čemer je osrednji dejavnik volilne uspešnosti stranke populizem njenega vodje. Vodja stranke po drugi strani odločilno vpliva, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, to pa mu daje moč, ki se odraža v tem, da se mu poslanci njegove stranke več ali manj povsem podrejajo. Opraviti imamo torej s pojavom z oznako »partitokracija strank«, ki je po vsebini negacija tega, kar bi naj bila demokracija.
b) Vladi praviloma predseduje vodja stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov, ministrske stolčke pa zasedejo vodje strank, ki gredo z njim v koalicijo. Taka vlada praviloma nima kompetenc za učinkovito upravljanje države. (Osrednja sposobnosti njenih članov – še predvsem predsednika vlade – je obvladovanje spretnosti populizma, kar pa pri upravljanju države več škodi kot koristi.)
c) Parlament deluje po eni strani kot glasovalni stroj, ki pridno potrjuje vse, kar mu vlada predlaga, nekoalicijski člani parlamenta pa izčrpavajo parlament z razkrivanjem pravih in namišljenih napak vlade, za katere pa praviloma ne ponujajo uporabnih rešitev. Tak parlament seveda ne more učinkovito nadzorovati delovanja vlade, kar je sicer (poleg kompetenc vlade) med temeljnimi pogoji za učinkovito upravljanje države.
d) Poleg pravkar naštetega je naše upravljane države močno prizadeto še zaradi vse bolj splošnega razkroja etičnih vrednot in posledično vse bolj razširjene korupcije, kar je treba uvrstiti med najbolj škodljive rezultate neoliberalizma, ki ga predvsem po letu 2004 vse bolj prakticiramo.
2. Alternativo za strankarsko upravljaje države je smiselno iskati v rešitvah, ki se jih uporablja pri (praviloma učinkovitem) upravljanju velikih ne naših poslovnih sistemov, saj bolj primernih zgledov ni. Podobno vlogo, kot jo ima v poslovnem sistemu nadzorni svet, naj bi v primeru države imel parlament. Zanj bi naj veljalo naslednje:
a) Temeljna naloga parlamenta: imenovati za vodenje kompetentno in etično neoporečno (nepolitično) vlado ter njeno delovanje učinkovito nadzirati.
b) Sestava parlamenta (ena možnih rešitev):
• Število članov parlamenta: praviloma ne več kot 30
• Kompetence člana parlamenta: odlične reference s področja vodenja večjih socialno-ekonomskih sistemov; druga pri upravljanju države aktualna znanja; etična neoporečnost.
• Izvolitev članov parlamenta: izvede se jo tako, da so v parlamentu po tretjinskih deležih zastopane naslednje družbene skupine: delodajalci, delojemalci, organizirana civilna družba. (Prostora za delitev na simpatizerje partizanov oziroma domobrancev naj torej ne bi bilo.).
• Število mandatov člana parlamenta: praviloma ne več kot 2.
3. Politične stranke imajo pri upravljanju današnje države dominantno vlogo, a je prav zaradi njih upravljanje države izrazito slabo. Glede tega so torej potrebne radikalne spremembe, katerih rezultat naj bi bila ureditev, kot jo okvirno nakazuje gornja točka 2. Skorajšnja izvedba potrebnih sprememb pa je nemogoča, saj ne ustreza nosilcem politične oblasti, katerih ujetniki smo. Zato lahko stavimo le na politiko malih korakov. Ključno vlogo pri tem naj bi slej ko prej imela civilna družba (CD). Da bo ta učinkovita, kaže upoštevati naslednje:
a) CD mora ponuditi realno (ne idealizirano) alternativo neoliberalnemu kapitalizmu. Njena temeljna vsebina naj bo v naslednjih razvojnih ciljih:
• tržno, visoko konkurenčno gospodarstvo, temelječe na tehnološkem razvoju, varovanju okolja in učinkovitem upravljanju
• dobro razvita socialna država z močno razvito skrbjo za trajnostni razvoj družbe
• močna država (tudi po lastniškem kapitalu v gospodarstvu), ki se jo učinkovito in etično upravlja v interesu večine prebivalstva.
b) CD se mora dobro organizirati. Učinkovite so organizacije, ki delujejo na upoštevanju naslednjih usmeritev:
• Organizacija potrebuje učinkovito vodstvo in učinkovit, neodvisen nadzor vodstva.
• Organizacija mora nedvoumno opredeliti svojo poslanstvo. V primeru CD naj bo to razvoj »socialnega kapitalizma«, kot je opredeljen v prejšnji a) točki.
• Organizacija mora opredeliti strategijo uresničevanja svojega poslanstva. Strateških ciljev in njim prilagojenih aktivnosti je praviloma več, v primeru CD sta še posebno aktualna dva: (1)oblikovati skupino odličnih strokovnjakov, ki bo skrbela za oblikovanje in promocijo razvojnih in drugih politik, s katerimi naj bi se uresničevalo »socialni kapitalizem«; (2)kot CD se aktivno udeležiti naslednjih državno-zborskih volitev s ciljem zagotoviti si tretjino sedežev v parlamentu.