KOALICIJA JE ODSTOPILA MINISTRA STEPIŠNIKA
Koalicijski prvaki so se nazadnje vendarle dogovorili, da je g. Stepišnik slab gospodarski minister. Priznali so, da gospod ni prišel iz gospodarstva, kot so nam ga predstavljali, temveč iz firme, prisesane na državna sredstva, brez katerih (verjetno) ne more preživeti. Takrat, ko je g. Stepišnik postal minister, je njegovemu podjetju padla sekira v med, g. Minister pa je zato imel naenkrat lepljive prste. Zdaj so ga Prvaki odstopili.

DVE SPOROČILI
Z odstopom ministra in njegovemu odhodu v Parlament je Vlada svojemu srečnemu ljudstvu poslala dve pomembni sporočili:
– prvo, da se zadeve v slovenski politiki vendarle odvijajo »v pravi smeri«,
– in drugo, če nisi dovolj dober za Vlado, si še vedno dober za Parlament.
Slabost prvega sporočila je, da mu skoraj nihče ne verjame. Zato pa je drugo toliko bolj pomembno, zlasti za tisto »štiripetinsko manjšino«, ki misli, da Vlada slabo dela. Vlada je namreč priznala, kar mi, »štiripetinci«, že dolgo vemo: da je Parlament (za Vlado) NEPOMEMBEN, da Parlament ni najvišje zakonodajno telo, odgovorno Ljudstvu in Ustavi, da ni instrument civilne družbe za nadzor nad upravljanjem države, temveč nekakšno izvajalno in izvedbeno telo tistega, kar se dogovori »kvorum štirih« (predsednikov koalicijskih strank).

SPOROČILO PREDSEDNIKA DRŽAVE
Enako sporočilo nam je poslal spoštovani in ljubljeni Predsednik države. Na hitro je sklical politične »šefe« na posvet o volilni zakonodaji. Na ta posvet seveda ni povabil avtorjev edinega resnega predloga za spremembo volilnega sistema, kljub temu, da je ta predlog vložil v parlamentarno proceduro ZDUS že marca letos, podprt s 5.700 podpisi volivcev (podanih na Upravnih enotah). Ker pa ta predlog zaradi umazanih političnih manipulacij še ni prišel na dnevni red v Državnem zboru, so si g. Predsednik dovolili odločiti, da ga ni, da sploh ne obstaja.
Ne bomo brskali po raznih Pravilnikih in Poslovnikih, da bi lahko g. Predsedniku dokazali, koliko legalnih določil je s tem kršil. Predsednik pač deluje po svojih zmožnostih in svoji politični morali. Torej je natančno tak predsednik, kakršnega politične stranke potrebujejo in za kakršnega so se dogovorile. Zato ga njegovo ljudstvo ljubi, spoštuje in voli.

NASLOVNIK SPOROČILA
Tisti, ki bi morali dobiti to sporočilo, s(m)o predvsem »štiripetinski nezadovoljneži« in Vstajniki. Iz njega bi morali razumeti, da se protest proti političnemu sistemu začne in dobiva (ali pa pade) v zahtevi za spremembo strukture (in s tem vloge) Parlamenta, torej s spremembo volilne zakonodaje. Če in dokler ne spremenimo sedanje volilne zakonodaje, ki daje političnim strankam možnost in pravico, da izbirajo poslance po svojih potrebah (in jim potem naročijo, o čem in kako morajo glasovati), ne moremo pričakovati, da bo Parlament spremenil sedanjo zakonodajo. Ta pa je bila, to vsi čutimo, v zadnjih 20 letih, z Leve in Desne, oblikovana tako, da je dekriminalizirala večino oblik plenjenja, zaščitila ostale plenilce z nepreglednim tožilsko-sodnim procesnim sistemom in z razblinjanjem odgovornosti za slabo upravljanje države.

Ali bodo vstajniki ta sporočila razumeli, ali pa so se ujeli v spretno nastavljeno past?

VSTAJNIKI V PASTI
Vsi namreč vemo, da vstaje za svoje gorivo potrebujejo konkreten, jasno določen cilj. Tako se je vstajništvo pri nas tudi začelo: kot upor zoper mariborskega župana g. Kanglerja in njegovo mrežo (klan), imenovano Hobotnica. G. Kangler je bil namreč tisti, ki je Mariborčanom zagrozil, da jih bo kaznoval za kakih 100.000 prometnih prekrškov mesečno in obenem sebi in svojemu klanu zagotovil kakih 700 mio prihodkov (tako škodo je namreč zaradi padlega projekta izračunal zasebni partner v projektu)!
No, potem pa so se vmešali mediji (kar mislite si v čigavem interesu!). V vrsti prefinjenih člankov in oddaj so »razkrili«, da je takih primerov še veliko več in s tem vodili Vstajnike do (za proteste) smrtonosne ugotovitve: VSI KRADEJO! Vsi so krivi! Vsi so gotofi! Kadar se vstajnikom tako razblinijo cilji, protesti postanejo neučinkoviti in nenadoma nihče več ni »gotof«. Še več, protestniki sami postanejo žrtve svojih protestov, saj pojem »vsi« zadeva tudi njih same, in nenadoma začnejo iskati medsebojne razlike. In tako vse bolj izginja tisto, kar jih je družilo in povezovalo. Preprosto povedano: skregajo se med seboj in razbijejo na kakih 200 egocentrično vodenih skupinic, od katerih ima vsaka svoj prav.
Edino, kar ostane od nekdanjega protesta, je splošno nezaupanje v Institucije, v Stranke, v Politiko, v Stare obraze, Itd, Itd. In seveda nebulozne zahteve po družbi brez institucij, ki so za vsako vstajo ali proteste, od Francoske revolucije dalje, dokazano samomorilske! In tako »Revolucija žre lastne otroke«.

INSTITUCIJE, STRANKE, KOALICIJE IN VSTAJNIKI
Demokratično oblikovanje večinskih stališč ljudstva pa v sodobnih družbah ni mogoče brez ustrezne organiziranosti, brez oblikovanja institucij, brez povezovanja enako mislečih, brez sklepanja koalicij in brez organiziranja »strank«. Ni organiziranega političnega boja s političnimi sredstvi brez ustrezne politične organiziranosti. Izven tega ostajajo Anarhija in politični prevrati. Puči, ki v napol razvitih in napol demokratičnih družbah (kot je slovenska) praviloma vodijo v diktaturo in ne v nekakšno »neposredno demokracijo«. Scena neorganiziranih protestov je vselej polna malih hitlerčkov. »Večina sužnjev ne hlepi po svobodi, temveč po prevratu, da bi sami postali gospodarji sužnjev.«
V drugačno državo vodijo drugačne Koalicije, drugačne Stranke, drugačne Institucije. Drugačne zaradi drugačnih ljudi in drugačnih Vrednot. Prepričanje, da teh institucij in koalicij ne potrebujemo, vodi zgolj v anarhijo. In ta se vselej, brez izjeme, konča z DIKTATURO!