Nekaj je treba uvodoma priznati: v nekaterih elementih se slovensko vstajništvo bistveno razlikuje oz presega večino protestov v posameznih evropskih državah. Protesti v evropskih državah so praviloma naravnani proti posameznemu zakonu ali ukrepu vlade. Tudi če ljudje ogorčeno protestirajo proti vladnemu »sistemu varčevanja« (kot npr. v Grčiji), to ogorčenje ne presega razsežnosti ali ravni njihovega ekonomskega sistema. Lahko je, kot npr. v Italiji, usmerjeno proti sprevrženim osebnostim in proti njihovi politiki, pa tudi v tem primeru to ni protest proti ekonomskemu sistemu kot takemu. Še manj to velja za proteste v Franciji, v Španiji ali na Portugalskem. Vse je torej znotraj obstoječega političnega in ekonomskega sistema.
Če povzamemo to ugotovitev v poenostavljeni obliki, potem lahko ugotovimo, da ti protesti ne dosežejo srčike sodobnega kapitalističnega sistema, ki ga najbolj dominantno opredeljujeta kapitalski profitni gon na eni strani (danes pogosto uzurpiran v sprevrženem bančnem sistemu) in klasična politična demokracija, definirana kot »predstavniško korporativno vodenje« države.
V slovenskih protestih pa se kot stalnica pojavljajo zahteve, ki gredo mnogo dlje, v rušenje kapitalističnega sistema v celoti in klasične meščanske demokracije. Poglejmo problem pobližje.

NAMESTO KAPITALIZMA – NOVI SOCIALIZEM
Tudi če vstajniki praviloma ne uporabljajo pojma socializem, ko zahtevajo bistvene korekcije našega sedanjega ekonomskega sistema, je vendarle vrsta njihovih zahtev prav iz tega filozofskega konteksta. Taka ni samo zahteva po nekakšnem »državljanskem osnovnem prihodku«, iz nabora socialističnih zahtev so tudi vse ideje o »zadružništvu«, »socialnih podjetjih«, »delavskem soupravljanju« in »solastništvu« podjetij, predvsem pa zahteva po »pravični delitvi ustvarjenega«, kamor posledično spadajo tudi zahteve po vsem dostopnem zdravstvu in brezplačnem šolstvu. (Vse te zahteve bi ameriški kapitalisti proglasili za »hudičeve ideje« komunistov, ki žele uničiti ameriško družbo in državo).
Večino tega, kar danes izražajo te zahteve vstajnikov, smo v »svinčenih časih« v neki obliki že imeli. Zato se naravnost vsiljuje podvprašanje, ali so te (nove) zahteve vstajnikov le nostalgične zahteve po vračanju starega sistema (ali vsaj razmer). Če je tako, potem ta nostalgija postavlja na laž trditev, da je bil slovenski socializem navaden zločinski komunizem in nas pripelje do protislovja, ko ljudje ugotavljajo, da nam je bilo v »slabih« časih bolje kot zdaj, v »dobrih«.
Bolj verjetno je, da te »socialistične« zahteve niso spontani produkt neke zgodovinske nostalgije, temveč izhajajo iz zgodovinskega spoznanja, da je kapitalizem »priplezal na konec droga« in da se mu bliža neizogiben konec. Podredna misel tega spoznanja je prepričanje, da kapitalizem ne funkcionira več normalno, saj vodi iz krize v še hujšo krizo, zlasti odkar kapitalsko politiko (preko nje pa tudi gospodarsko!) vodi in upravlja sprevrženo bančništvo. Predvsem pa ne funkcionira v novih družbah, ki nimajo časa, da bi prešle vse njegove faze »socializacije«, ki se v starih kapitalističnih družbah dogajajo kot zakonsko omejevanje njegovega profitnega gona, ki ga Američani pojmujejo kot permanentno gibalo družbenega razvoja. Vstajniki so mogoče dojeli ali instiktivno začutili, da načrt, koncentrirati bogastvo v enem odstotku »bogatih in pametnih«, nujno vodi v zlom demokracije – in planeta.

ONKRAJ IN ŠE DLJE
Slovensko vstajništvo, gledano filozofsko, torej ne ogroža samo posamezne politične klike, posamezne oblasti, temveč problematizira kapitalizem kot tak. Pri tem v iskanju alternativnih rešitev pogosto zahaja v (v tem trenutku) neuresničljive zahteve, kot so izstop in EU ali ukinitev bank. Če so te zahteve na sledi študentskih protestov iz 60-tih let, katerih geslo je bilo, »bodimo realni, zahtevajmo nemogoče«, potem so v nekem smislu razumljive. Razumljive (ne pa sprejemljive!) so tudi, če izhajajo iz eksistencialne filozofije absurda in »zahtevajo Luno« kot Camusov Kaligula.
Bolj nevarno pa je, če te nerealne, samo na videz revolucionarne in samo na videz napredne zahteve postavljajo ljudje, ki so jih v vstajniške vrste napotile politične stranke z namenom, da razslojijo vstajniške skupine in onemogočijo realne protestnike, ki se prej ali slej naveličajo nesmiselnih polemik s (plačanimi?) utopisti in zanesenjaki.

NAMESTO STRANKOKRACIJE NEPOSREDNA DEMOKRACIJA
Še bolj kot na področju ekonomskih zahtev je to očitno na področju političnih. Tu se permanentno pojavlja vstajniška zahteva, da je treba v Sloveniji takoj uvesti »neposredno demokracijo«. Ta ideja seveda (še) ni izvedena v celovit in konsistenten predlog novega političnega sistema. Zadržuje se predvsem v domeni odvzema oblasti političnim strankam, ukinitev mandata poslancem in celo ukinitev Parlamenta! Pri tem pa prihaja do nevarnega precedensa: namesto, da bi nosilci te ideje vložili pamet in napor v oblikovanje realnega političnega sistema, dokazujejo zgolj ali predvsem tehnično uresničljivost »neposredne demokracije«. Moderna tehnika seveda omogoča, da bi po vsaki seji Državnega zbora »ljudstvo« glasovalo in zahtevalo izločitev tistih poslancev, ki so premalo učinkovito zastopali »splošne ljudske interese«. Pri tem pa zagovorniki »elektronske demokracije« usodno spregledujejo samo bistvo te tehnologije: »Slamo v računalnik, slamo iz računalnika«, ali »Nož je enako uporaben za rezanje kruha kot za klanje ljudi«. Elektronsko glasovanje je nevarno orodje ne zaradi tehnologije, temveč zaradi ljudi, ki ga upravljajo! Enako, kot omogoča neposredno demokracijo, omogoča tudi neposredno diktaturo, zlasti nevarno, če je podprta z drugimi »dosežki« moderne elektronike: absolutnim nadzorom, absolutnim prisluškovanjem, kmalu tudi z absolutno indoktrinacijo, izvajano s selektivnim doziranjem informacij. Del tega poznamo že danes, saj sem spada tudi ameriško »prisluškovanje vsem in vsakomur«.

VRNITI SE JE TREBA K ČLOVEKU
Nova tehnologija je dobrodošla, sama pa še ne rešuje ničesar. Še vedno bo odvisno od človeka, ki bo držal nož, ali ga bo uporabil za rezljanje umetniškega kipa ali za klanje.
Seveda je treba spremeniti sedanji sistem političnega odločanja in upravljanja države. Predvsem in na začetku je treba spremeniti sistem volitev, da bi dobili poštene in neodvisne poslance, kajti tu se začenja in nadzoruje demokracija družbe. Tu se sprejemajo mafijski ali proti-mafijski zakoni, tu se lahko prirežejo peruti zločinskemu bančništvu, tu se lahko uzakoni delavsko soupravljanje in solastništvo podjetij.
Seveda se je treba nasloniti na voljo ljudstva, kar zahteva že Ustava in so naše politične stranke uzurpirale. Seveda je treba omogočiti tudi odpoklic poslancev. Toda, ne verjeti, da se bodo zadeve uredile same po sebi, če bomo uvedli elektronsko obsodbo in zamenjavo poslanca »po vsakokratni volji ljudstva«. Ne samo, da so take naivne ideje nevarne, iz njih kar štrli želja po absolutni oblasti. Če se to uresniči, bomo namesto Dantejevega Pekla dobili Elektronski pekel.

Povzeto po blogu Emila Milana Pintarja