Novo izpostavljeni državljanski pogum na trgih slovenskih mest in vasi je zelo očitno spodbudil tudi novo kreativnost in ambicioznost civilnih gibanj in pobud. Čeprav naj bi jih odlikovala predvsem nezainteresiranost za politično angažiranje in oblast ter omejevanje le na formuliranje in zagovarjanje specifičnih interesov, jih navidezna nebogljenost oblasti navdihuje k vse bolj razdelanim idejam, kako konkretno preurediti državo, ustavo in oblast. Seveda je oblikovanje zahtev in pričakovanj legitimno, vendar lahko tudi diskreditira kredibilnost predlagateljev, če presega domet njihove interesne in strokovne kvalifikacije.
Resnična moč civilnih gibanj je v visoki verodostojnosti in etičnosti njihovih stališč. Napačno je razumevanje, da so težave, v katere je zabredla država, posledica le napačnih odločitev, torej neznanja in zablod. Izgubili so kompas, pravimo v prepričanju, da jih je treba le pravilno usmeriti in poučiti, pa bo šlo. Pa ne bo. Ključni problemi Slovenije so precej globlji, kot pa je način reševanja Ljubljanske banke, zlato pravilo, referendumi ali volilni sistem. In globlje ko se zapletamo z vrsto konkretnih, četudi pametnih in smotrnih predlogov, bolj se oddaljujemo od bistva, iz katerega izhajajo prav vse diskrepance slovenske politike.
Celo kriminalizacija nesposobnih, neodgovornih in pokvarjenih ter trdo vztrajanje na pravni državi, ne more samo po sebi spremeniti podobe družbe in zagotoviti kvalitetnejše in odgovornejše upravljanje. Najhujše in najbolj usodne napačne odločitve in ravnanja so bila pogosto narejena v dobri veri, v svetem prepričanju, da je tako prav, da je takšen pač nov red, nov vrednostni sistem ali celo, da tako zahtevajo višji cilji, ki smo jim pravzaprav poklicani slediti. Mantra o onih drugih, ki da nas vse življenjsko ogrožajo, kar pravzaprav opravičuje prav vsa uporabljena orodja, je tudi naredila svoje, in če se kot tako rekoč kolateralni učinek pokaže tudi povsem oprijemljiva in lepa osebna korist, pa tudi ni za zametavat…
Slovenska razklanost je najhujša ovira in alibi za vse, ki od nje živijo. Politika, ki se napaja s sovraštvom, ki načrtno zastruplja mlade generacije, je zločin. Sprava, ki jo eni razumejo, kot pokoro, drugi pa kot priznanje izdajstva je zgodovinska zabloda. Samo zavestna pozaba, pogumen korak preko s krvjo in zločinom zaznamovane luže, ki jo čas še najbolj učinkovito osušuje, nam lahko pomaga naprej. Devetdesetega smo bili Spomenka in Kučan in Janša in nadškof in Hanžek in vsi mi spravljeni in na isti strani in smo zmagali. Z vedno novimi noži zabadanimi v že napol zaceljene narodove rane, pa lahko izgubimo za vedno. Ne zvezda in ne križ, ne domobranci in ne partizani, tudi njihovi sinovi nas ne ogrožajo; ogrožajo in uničujejo nas zlikovci, ki so na podobi za vedno razklane Slovenije zgradili svojo eksistenco, svojo moč in vpliv. Celo ob spontanih demonstracijah okradenih, ogorčenih in užaljenih nas prestrašeni mag že skuša ožigosati in razdvojiti. Natančno ve, kako usodna bo zanj nova enotnost Slovencev. Islandci, ki imajo keltske in vikinške gene, so se v povsem bankrotirani državi skupaj postavili na svoje noge, enotno zavrnili diktate bančnih grabežljivcev, postavili nesposobne politike pred sodišče, skupaj napisali novo ljudsko ustavo in začeli znova. Za zgled!
Tudi zaukazana enotnost, ki da je v kriznih časih (tako kot nekoč Dolomitska izjava!) zgodovinska nujnost, je perfidni nesmisel. Opozicija, ki je edini legalni korektiv oblasti, se naj odpove svojemu poslanstvu, da bi lahko oblast brez težav uveljavila svoje rešitve. Halo! Edina poštena pot do enotnosti, je v tem, da močnejši, torej oblast prisluhne prizadetim, upošteva njihov interes in demonstrira svojo dobronamernost z razumnim kompromisom. Če ne bomo drug drugemu lojtrc držali, ne bomo zlezli iz luknje.
Morda se res sliši naivno, vendar brez hude poenostavitve do rešitve ne pridemo. Nizanje lepo zvenečih zahtev, ne da bi upoštevali tudi drugo plat – kako vrečo iz katere hočemo vsi zajemati tudi napolniti – pomeni, da se na nek način odpovedujemo odgovornosti, torej suverenosti nad lastno državo. Mi hočemo, zahtevamo, vi pa poskrbite, da bo to realizirano. Zato smo vas izvolili! Enačba se seveda ne izide. Priznati moramo, da je celostni problem zahtevnejši in da brez prihodkovne strani tudi odhodkovne ne moremo zahtevati. In če je odhodkovna relativno preprosta – ne damo tega, zahtevamo ono – je prihodkovna hudo zahtevnejša. Poti in pristopov je veliko in prav vsaka ima svojega zagovornika. Vendar prav nobene potrebe ni, da se civilna gibanja opredeljujejo do vsake strokovne rešitve. Za to vendar imamo poslance, vlado, ministre in njihove asistente. Če smo jih izvolili po naši volji, torej transparentno in verodostojno, jim bomo tudi zaupali, in za to vendarle gre.
Seveda je očitno, da ta vlada in te elite tega ne zmorejo, nočejo ali ne znajo. Če bi bili količkaj spodobni, bi se ob tako očitnem ljudskem besu, ki jim je odpihnil vsakršno legitimnost, sami pobrali. Pa se seveda ne bodo. Zato bo zima, ki nas vse bolj hladno objema, še vroča in nevarna. Vendar drugega izhoda, kot je zamenjava elit in oblikovanje novega družbenega dogovora, preprosto ni. Obstoječa vrhuška se lahko le s silo obdrži na oblasti in nevarnost, da nam zagori parlament sploh ni več le hipotetična.
Na koncu moramo vendarle priznati, da je politika dokaj brutalno soočanje zelo različnih, vendar legitimnih interesov. V kriznih in turbulentnih časih brez prizadetosti, odrekanj in problemov ne gre, zato je toliko bolj pomembno, da je oblast v vseh svojih vidikih spodobna, to je kultivirana, dobronamerna in spoštljiva. Brez nestrpnosti, arogance in sovraštva, brez podtikanja, zahrbtnosti ter prikritih interesov in namer lahko rešujemo tudi najtežje probleme.
V spodobni državi želimo živeti, kriterije spodobnosti pa mora uveljaviti osveščena in angažirana javnost. To bi lahko bilo poslanstvo Gibanja za spodobno Slovenijo!
Jure Apih, SINTEZA, 16. december, 2012